Pljučnica: Kakšni so simptomi in kako poteka zdravljenje?

Med pogostejše simptome obolenj dihal sodijo kašelj, dispneja (kratka sapa), bolečine v prsnem košu, piskanje pri dihanju, inspiratorni stridor, hemoptiza (izkašljevanje krvi), cianoza (modrikavost) in pljučna insuficienca (dihalne odpovedi). Zanimivo je, da se bolečine v prsih lahko pojavijo tudi kot posledica kardioloških ali gastrointestinalnih težav. Ena izmed resnejših pljučnih patologij je zagotovo infekcijsko vnetje pljuč, znano tudi kot pljučnica. Kakšni so značilni simptomi te bolezni, kakšni so njeni vzroki in kakšen je postopek zdravljenja?

Pljuča so funkcionalno razdeljena na levi in desni del. V levih pljučih je prostor zaradi lege srca nekoliko omejen, zato so ta manjša v primerjavi z desnimi. Desna pljuča sestavljajo trije režnji, leva pa dva. Dihalne poti, ki se pričnejo z vdihom skozi nos ali usta, vodijo preko žrela in grla v pljuča. Primarna funkcija dihalnega sistema je zagotavljanje kisika pljučem, njegov prenos v krvni obtok ter odstranjevanje odpadnega ogljikovega dioksida iz telesa. Proces dihanja je večinoma avtonomen in ga v možganski osnovi regulira poseben dihalni center, ki deluje brez zavestnega nadzora. Koščen skelet prsnega koša, ki ga sestavljajo prsnica, hrbtenica in 12 parov reber, zagotavlja zaščito pljučem in drugim organom v prsnem košu.

Pljučnica predstavlja resno pljučno okužbo, ki prizadene drobne pljučne mešičke oziroma alveole ter okolišna tkiva. V razvitih evropskih državah letno za pljučnico zboli od 1 do 5 ljudi na 1000 prebivalcev, pri čemer je v kar 20 odstotkih primerov potrebna bolnišnična oskrba. V Republiki Sloveniji se zaradi pljučnice na leto zdravi do 2000 bolnikov. Za našo državo je še vedno značilno, da približno 50 % bakterijskih pljučnic povzročajo pnevmokoki, ki so najpogostejši bakterijski povzročitelj te bolezni.

Pri pljučnici ne gre za eno samo bolezen, temveč za skupek številnih različnih bolezni, od katerih vsako povzroči drug mikroorganizem. Prizadeta so lahko celotna pljuča ali pa le del pljuč. Obsežnost pljučnice pa je odvisna od povzročitelja in odpornosti ali imunskega sistema osebe, ki je zbolela za pljučnico.

Glavni povzročitelji pljučnice so bakterije, virusi in glive. Pljučnica se običajno prične z vdihavanjem patogenih mikroorganizmov v pljuča. V redkih primerih pa okužba lahko doseže pljuča preko krvnega obtoka ali pa se razširi iz bližnje okužbe. Med najpogostejše bakterijske povzročitelje pri odraslih sodijo Streptococcus pneumoniae, Staphylococcus aureus, Legionella in Haemophilus influenzae. Pri starejših otrocih in mlajših odraslih je pogost vzrok pljučnice bakterijam podobna klica Mycoplasma pneumoniae. Poleg bakterij lahko pljučnico povzročijo tudi virusi, kot sta virus influence (gripe) ali virus noric, ter glivična okužba.

Med dejavnike tveganja za nastanek pljučnice sodijo med drugim alkoholizem, kajenje, sladkorna bolezen, srčno popuščanje ter kronična obstruktivna pljučna bolezen. V skupino visokega tveganja spadajo najmlajši (otroci) in starejši posamezniki (nad 65 let), osebe brez vranice, bolniki, ki se zdravijo zaradi kroničnih obolenj ali pa prejemajo določena zdravila (kot so npr. pri zdravljenju raka ali v primeru presaditve organov za preprečevanje zavrnitve). Pomembno ogroženi so tudi posamezniki s paralizo ali tisti v nezavestnem stanju, oslabeli ter vsi, katerih imunski sistem je zaradi bolezni oslabljen (npr. pri aidsu). Pljučnica se lahko razvije tudi kot posledica obsežnejših operativnih posegov na področju trebuha ali prsnega koša.

Med simptome pljučnice, ki pa so lahko spremenljivi, spadajo:

kašelj z izločanjem izmečka, 

bolečine v prsih, 

mišične bolečine, 

utrujenost, 

občutek mrzlice ali povišano telesno temperaturo,

pojav krvi v izmečku ter

težave pri dihanju.

Pri starostnikih so pogosto v ospredju znaki, ki niso neposredno povezani z dihali:

zmedenost,

splošna oslabelost,

bruhanje,

velikokrat nimajo povišane telesne temperature.

Če kašelj vztraja več tednov ali ob pojavu navedenih simptomov je nujno poiskati strokovno medicinsko pomoč. Zdravnik bo s pomočjo stetoskopa opravil poslušanje pljuč, saj pljučnica pogosto povzroči zaznavne spremembe pri prenosu zvoka. V primeru, da se po treh dneh jemanja antibiotikov ne opazi izboljšanja zdravstvenega stanja, se pristopi k nadaljnjim diagnostičnim preiskavam, kot je rentgensko slikanje prsnih organov. Sočasno se pregledata tudi vzorca izmečka in krvi, kar omogoči natančno identifikacijo povzročitelja okužbe.

Zdravljenje je odvisno od povzročitelja. V ta namen vzamejo različne kužnine (izmeček, kri, plevralni izliv, urin).  Zdravnik najprej opravi razširjen telesni pregled, napoti bolnika na rentgensko slikanje pljuč in laboratorijske preiskave krvi. Nato oceni težavnost pljučnice  in se na podlagi tega odloči, ali lahko bolnik ostane doma in se zdravi sam, ali naj ostane v bolnišnici pod nadzorom in oskrbo zdravstvenega osebja. V resnejših primerih pa bolnik potrebuje celo zdravljenje na intenzivnem oddelku. 

Če zdravljenje poteka doma, je potrebno upoštevati zdravnikova navodila. Priporočljiv je nekajdnevni počitek ter zadostno pitje tekočin. Po koncu jemanja antibiotikov pa se je potrebno oglasiti na kontrolo. 

V kolikor zdravljenje poteka v bolnišnici pa antibiotik ponavadi vnesejo kar v žilo. Če je potrebno, dobi bolnik dodaten kisik in dodatno tekočino. Hkrati v bolnišnici poskusijo omiliti bolečino in  nadzorujejo temperaturo telesa ter preprečujejo nastanek strdkov. Spremljajo pa tudi stanje bolnikove morebitne kronične bolezni.