Čas pred smrtjo je v naši družbi tema, ki je odrinjena na rob. Medicina je del družbe in morda je tudi to razlog, da je do zdaj malo pozornosti posvečala tistim, ki jim ni več mogla pomagati do ozdravitve.

"S staranjem prebivalstva ta težava postaja vse bolj pereča, zato bomo to morali prepoznati kot eno od prioritet," pravi prof. dr. Komadina. "Ni dovolj, da smo proti evtanaziji, ponuditi moramo rešitev." To je lahko kakovostna paliativna oskrba. Njen razvoj je država podprla, vendar sta težavi za zdaj pomanjkanje strokovnjakov in prostorska stiska.

Dokler ne bodo imeli terminalno bolni dostop do kakovostne paliativne oskrbe, se bo po mnenju zdravnika ves čas omenjala evtanazija. "Njena težava je, da temelji na prepričanju o nezmotljivosti moderne medicine. Da to ne drži, pričajo nizozemske izkušnje. Vse obdukcijske diagnoze se ne skladajo z diagnozami, ki so bile bolnikom postavljene , ko jim je bila evtanazija izvršena. Poti nazaj pa ni."

Da sama stroka do zdaj ni dovolj pozornosti posvečala paliativni oskrbi, je prepričan tudi prof. dr. Pavel Poredoš, dr. med., predsednik Slovenske medicinske akademije. "Posvečali smo se predvsem kurativi, invazivnim posegom in diagnostiki. Pozabljali pa smo na najbolj občutljivo obdobje človekovega življenja. Zdaj šele paliativna oskrba postaja bistveni del zdravstvene dejavnosti, in sicer kot samostojna veja zdravstva, ki se posveča čim bolj prijaznemu preživetju terminalnega obdobja človekovega življenja."

Večino trpljenja je mogoče v iztekajočem se obdobju življenja s kakovostno paliativno oskrbo lajšati ali celo povsem odpraviti, pove. "Glede na ocene, bi z razvojem paliativne oskrbe lahko v večini primerov zmanjšali ali povsem odpravili zahteve in potrebe po evtanaziji," se strinja s prof. dr. Komadino.

Doc. dr. Božidar Voljč, dr. med., predsednik Komisije RS za medicinsko etiko, pa pravi, da komisija pri samem izvajanju paliativne oskrbe ne pričakuje etičnih izzivov oziroma konfliktov. Ti lahko nastanejo prej, v trenutku, ko mora nekdo sprejeti odločitev, da bolniku z zdravljenjem več ni mogoče pomagati. "Po mnenju komisije je to strokovna odločitev. Toda nikoli enega samega zdravnika, odločitev mora biti skupinska. V kolikor ima kdo iz konzilija drugačno mnenje, komisija meni, da ni mogoče vpeljati terminalne paliativne oskrbe, dokler mnenje ne postane enotno."

Za mnenje je treba, če je to mogoče, vprašati tudi bolnika ter svojce. Lahko se zgodi, da bolnik pristane, vendar so svojci proti, našteva doc. dr. Voljč. Lahko se bolnik ne more odločati, ker ni pri zavesti ali je njegova zavest motena. Lahko je pri zavesti, vendar na njegovo odločitev vpliva to, da ga je strah, da je žalosten, da je depresiven, da ga kaj boli. "Toda zdravniki, bolnik in svojci morajo iskati in najti najboljšo rešitev," zaključi. 

Velikokrat bi lahko nadaljevanje zdravljenja bolniku prineslo le več trpljenja, upanje, da bi lahko bilo uspešno, pa je majhno. Življenje ni enostavno in tudi odločitve v njegovem zadnjem obdobju niso, se strinjajo vsi trije zdravniki.

Najbolje je, če se paliativna oskrba začne takoj, ko je postavljena diagnoza neozdravljive bolezni. Ne odvija se torej le zadnjih nekaj tednov ali dni. Na začetku lahko tako nekaj časa celo poteka vzporedno z zdravljenjem. Ker si veliko ljudi, ki so neozdravljivo bolni, želi to obdobje preživeti doma, jo je treba tudi organizirati tako, da poteka neprekinjeno ne glede na to, kje bolnik je.