Za rakom dojke sicer zbolevajo večinoma ženske, a tudi moški predstavljajo odstotek bolnikov, kajti tako kot ženske imajo tudi moški prsno tkivo, kjer se lahko pojavijo rakavi tumorji. Raziskave kažejo, da se to rakavo obolenje pojavlja večinoma pri tistih pripadnikih močnejšega spola, pri katerih se na genu BRCA 2 pojavijo mutacije. Sicer pa najpogosteje zbolevajo moški med 60. in 70. letom starosti. Med dejavnike tveganja, ki pri ženskah povečujejo možnost za nastanek raka dojke, sodijo zelo zgodnja prva menstruacija in zelo pozna menopavza, oralna hormonska kontracepcija in nadomestno hormonsko zdravljenje, rodnost (ženske, ki niso nikoli rodile, imajo od 20 do 70 odstotkov več možnosti, da zbolijo za rakom dojke, kot tiste, ki so rodile). Med skupne dejavnike tveganja, ki vplivajo na večjo možnost obolenja tako pri ženskah kot pri moških, uvrščamo starost, kajenje, pogosto uživanje alkohola, prekomerno telesno težo, družinsko anamnezo, neprimerno prehrano (k večji ogroženosti redno uživanje velikih količin rdečega mesa, nenasičenih maščob in sladkorja).

2. Okužba z virusom HPV

Medtem ko mnogi okužbo z virusom HPV povezujejo z ženskami in nastankom raka na materničnem vratu, pa hkrati pozabljajo na dejstvo, da se lahko s humanim papiloma virusom, na kratko označenim s kratico HPV, okužijo tudi moški. Nekatere raziskave celo kažejo, da naj bi bili števili s HPV okuženimi ženskami in moškimi skoraj enaki. Sicer se virus HPV najpogosteje prenaša s spolnimi odnosi, in to ne le z genitalno-genitalnimi ali analno-genitalnimi, temveč tudi prek oralnega zadovoljevanja in celo v primeru, da do penetracije sploh ne pride. Okužba z virusom HPV se kaže v obliki navadnih in genitalnih bradavic, v najslabšem primeru pa se pri ženski kaže v obliki predrakavih sprememb na materničnem vratu, ki lahko vodijo do nastanka raka materničnega vratu. Raziskave pa kažejo, da so okužbe s HPV tako pri ženskah kot pri moških povezane tudi z nekaterimi drugimi vrstami rakavih obolenj, na primer z rakom analno-genitalnega predela in celo ustne votline ter žrela.

3. Bolezni ščitnice

Kadar ščitnica čezmerno deluje in izloča preveč hormonov, je delovanje številnih organov in celic v našem telesu močno pospešeno. Najpogostejši vzroki za takšne motnje so avtoimunska obolenja ščitnice, kjer imunski sistem tvori protitelesa, ki napadajo ščitnico, ta pa posledično izloča preveč hormonov, včasih pa je za težave krivo tudi vnetje ščitnice. Simptomi, ki se pojavljajo ob takšnem pretiranem delovanju ščitnice, so hitro hujšanje kljub povečanemu teku in uživanju velikih količin hrane, pospešen srčni utrip, nespečnost in občutki tesnobe, drhtenje rok, šibkost v mišicah, nastanek golše, pri ženskah tudi neredne menstruacije. Čezmerno delovanje ščitnice najpogosteje prizadane ženske med 20. in 50. letom starosti, lahko pa zbolijo tudi moški. Ravno nasprotne motnje ščitnice, namreč premajhna ščitnična aktivnost in posledično zmanjšano izločanje ščitničnih hormonov, pa je pogotejše pri ženskah po 40. letu, a tudi moške lahko doletijo takšne težave. Simptomi, ki spremljajo tovrstne motnje ščitnice, kjer se delovanje različnih mehanizmov v telesu (zlasti prebave) močno upočasni, pa so pridobivanje na telesni teži, utrujenost, bolj globok glas, tanjšanje dlak in las, občutljivost na mraz ter zatekanje obraza, predvsem oči, pri ženskah pa tudi močnejše menstrualne krvavitve. Tudi za zmanjšano delovanje ščitnice so kriva avtoimunska obolenja ter vnetja te žleze.

4. Osteoporoza

Osteoporoza je bolezen zmanjšanja kostne mase. Kosti so krhke in lahko se zlomijo že ob najmanjšem naporu, na primer ob objemu, dvigovanju otroka, pobiranju igrač in podobno. Najnevarnejši možen zaplet je zlom kolka, kajti zaradi slabše gibljivosti in zapletov po operaciji se lahko zgodi, da se bolnik ne more več vključiti v normalno, samostojno življenje. Ali še huje, zlom kolka lahko vodi celo v smrt – umrljivost v prvem letu po poškodbi je namreč kar 20-odstotna. A če se bolezen še pravočasno odkrije, se lahko človek z zmanjšano gostoto kosti izogne zlomom in z malo pazljivosti živi povsem normalno življenje. Za osteoporozo zboleva veliko več žensk kot moških – medtem ko si bo skoraj vsaka druga ženska po 50. letu starosti zaradi neodkrite in nezdravljene osteoporoze do konca življenja zlomila kosti, bo ista usoda doletela vsakega petega moškega. A težava je v tem, da med ljudmi še vedno vlada prepričanje, da je to bolezen večinoma starejših žensk, zato so moški na nevarnosti in znake bolezni pogosto manj pozorni. Veliko žensk se po menopavzi odloči za test kostne gostote, ker jim kosti zaradi menopavzalnih hormonskih sprememb lahko močno oslabijo, medtem ko moški na testiranje ne pomislijo. Zato se marsikateremu moškemu zgodi, da bolezen dolgo ostane neodkrita in posledično nezdravljena in se bolezni zave šele takrat, ko se mu začnejo lomiti kosti. Sicer pa med dejavnike tveganja pri obeh spolih uvrščamo starost, pomanjkanje kalcija in vitamina D v prehrani, kajenje, prekomerno uživanje alkohola, dolgotrajno zdravljenje s kortikosteroidi, pomanjkanje gibanja, družinska nagnjenost k osteoporozi.

5. Vnetje mehurja

Tako kot ženske lahko tudi moški staknejo vnetje mehurja, le da je pri moških infekcija pogosto povezana tudi s povečanjem prostate. Kajti če je izločanje urina zaradi kakršnega koli razloga blokirano in seč zastaja v telesu, lahko zelo hitro pride do infekcije, saj se strupene snovi ne odvajajo iz telesa. Simptomi vnetja mehurja so pri ženskah in moških enaki: pekoče uriniranje, občutek, da ves čas tišči na stranišče, čeprav potem, ko poskusite urinirati, nič ne priteče iz vas, bolečine v predelu medenice in v ledvenem predelu, pri res hudi infekciji pa je lahko v urinu prisotna celo kri.