''So me zezali zaradi pegic, priimka. Sem bila Baš, potem Baška in potem še debela Baška in potem sem se začela istovetiti s tem.''
Prav najstniško obdobje je tisto, ko otroci največjkrat zapadejo v anoreksijo ali bulimijo, pravijo v Svetovalnici za motnje hranjenja MUZA. ''V zadnjih nekaj letih imamo pri nas tudi veliko srednješolk in najmlajša, ki je prišla k nam z družino, je bila stara 7 let,'' je povedala psihoterapevtka in zastopnica društva MUZA Andreja Modrin Švab, univ. dipl. psih. Društvo MUZA podpira tudi Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, zato je mladim, ki zapadejo v motnje hranjenja, veliko bolj dosegljivo kot običajne psihoterapije, saj je skorajda brezplačno. Ozdravitev bulimije ali anoreksije je namreč dolgotrajen proces in mladostnik pogosto potrebuje več let redne terapevtske pomoči.
Podobno je bilo tudi pri Anji Baš, ki ji dolgo časa ni nič pomagalo. ''Mene v bistvu ni nič premaknilo. Niti to, da sem bila fizično v najbolj nizkem stanju v življenju, niti to, da sem tehtala le še 45 kilogramov, da sem izgubila menstruacijo, da sem vsak dan nekajkrat skupaj padla. Ampak ko sem pa glas izgubila ... Od nekdaj sem vedela, da se bom ukvarjala z glasbo, da bom pevka. Takrat pa je bil znak, da moram nekaj narediti. Takrat sem vedela, ali bom sedaj izgubila edino stvar, ki mi nekaj v življenju pomeni ali pa bom zbrala pogum in šla naprej,'' pripoveduje.
Takrat se je njeno življenje končno začelo obračati na bolje. S pomočjo terapevtov je našla pravo pot in čeprav ji je bulimija še nekajkrat ušla izpod nadzora, se ji je to dogajalo vse manjkrat. Danes – šest let pozneje – k sreči ne čuti nikakršnih posledic bulimije več. Ostal je le še grenak spomin. A prepričana je, da je bila to njena največja šola v življenju. ''Če tega takrat ne bi bilo, tudi danes ne bi razmišljala tako, kot razmišljam in vprašanje je, kam bi me to vodilo. Tako da sem bulimijo sprejela kot del svoje preteklosti,'' pravi. Napisala je tudi knjigo Lačna življenja, v kateri je bolj podrobno razkrila svoj dolgoletni boj z bulimijo. S knjigo pa si želi drugim, ki so v podobni situaciji, vliti pogum, da lahko uidejo iz začaranega kroga motenj hranjenja.
Več o tem nam je povedala psihoterapevtka Andreja Modrin Švab, univ. dipl.psih., iz Svetovalnice za motnje hranjenja MUZA, ki se vsakodnevno srečuje z mladostniki, ki se spopadajo z bulimijo, anoreksijo in drugimi oblikami motenj hranjenja.
Kateri so najpogostejši vzroki za to, da se pri mladostniku pojavijo mtonje hranjenja?
Motnje hranjenja so duševna motnja in imajo zelo kompleksno ozadje. Ponavadi so najmanj štirje dejavniki, zaradi česar se razvijejo. Nikoli en sam. Obstaja najprej en sprožilni trenutek, to so diete. Drugi sprožilni trenutek je pri mladostniku pogosto selitev od doma, torej odhod na študij, v dijaški dom. Lahko jih sprožijo tudi razne prve ljubezenske težave. A hkrati so vzroki tudi globlji in se nanašajo na obdobje iz otroštva, na izkušnje iz družine, ki niso podpirale nekega odprtega, zdravega čustvenega razvoja.
Poleg družinskega nivoja so motnje hranjenja lahko tudi posledica same osebnosti mladostnikov. Za njih je značilno predvsem, da so zelo zahtevni do sebe, imajo visoke cilje, visoke kriterije, v šoli so uspešni, pogosto so perfekcionisti.
Velja pa še družbeni vidik – vpliv medijev in kulture, v kateri živimo. Pri tem pa dobro vemo, da se izvaja zelo velik pritisk glede tega, kakšno telo naj bi imeli že mladostniki in celo otroci. Mladi lahko tudi pri starših vidijo, ko so pod vplivom tega kulturnega vidika. Ko so na primer starši na dieti. Tudi to je za mladostnika smerokaz, ko vidi: 'Aha, ko prihaja poletje ali pa ko sem malo nezadovoljna sama s sabo, grem na dieto. Videla sem svojo mamo, da hujša in se potem boljše počuti.' Prav zato tudi sama rešitev vidi v dietah. To pa je ta družbeno kulturni vidik.
Kaj lahko starši storijo, da v času razvoja ne bi prišlo do motenj hranjenja?
Zelo pomembno je, da se hrane ne uporablja v povezavi s čustvovanjem, na primer, da hrana ni vir nagrajevanja, da hrana ni vir kaznovanja, da hrana ni vir tešitve osamljenosti ali čustvenih težav, stresa v šoli in podobno. Dobro je tudi, da starši hrane ne uporabljajo na ta način, saj so prvi zgled otrokom. Pomaga tudi, da so obroki urejeni, da ni pretirano restriktivnega načina prehranjevanja v smislu zdrave prehrane ali dietne prehrane. Ampak, da je nek zdrav odnos, ki spodbuja mladega človeka, otroka, da poje obroke, ki so na voljo, da se ne kuha posebej, a da imajo tudi na voljo nekaj izbire. Če želi jesti določeno hrano, kot je meso, mlečni izdelki ali kaj drugega, da to vključujemo v jedilnik. Otroci oziroma mladsotniki so si različni, zato je tudi to treba upoštevati v mejah normale.
Najbolj ključen pa je ta čustveni odnos. Čustven odnos staršev do svojih otrok. Da se dovoli cela paleta čustvenega izražanja in da starš to zdrži. Skozi to izražanje se vzpostavi ravnovesje v mladostniku. To je ta zdrava telesna samoregulacija, da mladsotnih lahko izrazi žalost. Recimo primer: če je otrok potrt in žalosten, da se mu ne reče, saj bo vse v redu, poglej, kako ti gredo druge stvari dobro. Ampak da se mu reče: ''Zakaj pa si žalosten? Povej kaj več o tem.'' Fino je, da pride do tega, da se otrok tudi zjoče, če so solze na robu. Tako da se telesno zregulira čustva in da ne pristopimo zgolj z nekim pozitivizmom. Torej, da kot starši zdržimo čustva – strah ali jezo.
Zelo pogosto je tudi, da starši ne zdržimo jeze ali sami pademo v še večjo jezo, kot jo izraža otrok. Sploh v adolescenci je to velik izziv za starše. Da zdržimo to jezo, slišimo otroka, da je jezen in mu tudi ob enem spoštljivo postavimo mejo. Da smo v sebi trdni in zdržimo vsa ta čustva.
Ves čas pa je seveda pomembno sočutje. Zelo pomembno je, da otrok ne občuti obsojanja, ampak da smo sočutni, da ga res slišimo in razumemo.
Kako lahko starši prepoznajo prve znake, ki kažejo na to, da se otrok spopada z anoreksijo ali bulimijo?
Zelo pomaga, če starši opazijo prve znake motenj hranjenja in naredijo potem prve korake. Mlajši kot so otroci, bolj je to pomembno. Pri prvih znakih starši opazijo predvsem dve stvari. Prvič spremembo pri odnosu do hrane in telesa ter na drugi strani do socialnih stikov. Torej opazijo, da otrok vzpostavi drugačen odnos do svojega hranjenja: izpušča obroke, želi specifično hrano, na primer noče več, da mama v solato vlije olje, zmanjša količino zaužite hrane in gre na dieto. Da izraža veliko stiske pri opazovanju svojega telesa, torej več, kot je to v najstniškem obdobju normalno. Noben najstnik ni povsem zadovoljen s svojim telesom, saj se mu telo spreminja. Kljub temu pa je dobro, da opazimo, če je to pretirano. Torej, da je to neka stiska, da se prične drugače oblačiti, skrivati, da je prisoten sram.
Na drugi strani pa se prične opažati, da se otrok pogosteje zapira v svojo sobo, da nima več prijateljev, da se izolira, da mu uspeh v šoli popusti. Zopet, da gre za več kot običajno izolacijo, saj se v najstniškem času mladostnik začne obračati vase in je to normalno. A če opazimo pretirano zapiranje vase, potem je to lahko prvi znak motenj hranjenja. In seveda izguba telesne teže. Pri bulimiji pa opazimo tudi, da se mladostnik veliko časa zadržuje na stranišču.
Kdaj navadno pride do motenj hranjenja?
Anoreksija najpogosteje vznikne nekje v srednješolskem obdobju, bulimija se začne malo kasneje, proti koncu srednje šole in potem je običajno razmah v obdobju študija.
Kaj lahko storimo, ko do motenj hranjenja pride? Kako lahko takrat mladostniku pomagamo?
Če starši opazijo prve znake, se skušamo najprej z otrokom sočutno pogovoriti. Ne kot napad, ne kot kontrola. To je napačen odziv. Ponavadi je starše takrat zelo strah. Se prestrašijo, so v paniki in začnejo ta otrokova vedenja nadzorovati. A to ne pomaga, ker bo otrok to pričel delati še pogosteje in še bolj na skrivaj. Pomaga pa odprt pogovor. Se zavedamo, da se ustrašimo, ampak naj bi kot starši nato vseeno izpeljali sočutni pogovor glede tega, kaj otrok doživlja. Ne glede tega, kolikokrat je bruhal, koliko hrane ni pojedel, ampak glede tega, kaj doživlja.
V kakšni stiski je v tistem obdobju svojega življenja in da nam otroci čim več tega zaupajo. Tako skušamo skozi pogovore sami pomagati. Če se stanje ne umiri v roku dveh mesecev – toliko časa si lahko vzamemo – , a če nato opazimo, da teža še kar pada in da ima otrok vse več teh vedenj, kot je odmikanje na stranišče, zavračaje hrane in da je v stiski, potem naj se obrnejo na strokovno pomoč. Skupaj z otrokom naj pridejo vsaj na prvi pogovor. Da se malo obširneje pogovorimo o tem, kje se sploh otrok nahaja, kako resno je stanje, ali potrebuje redno tedensko terapevtsko pomoč, ali ga poslati k zdravniku, če je teža že prenizka in tako naprej.
Tudi Anja Baš je dejala, da je bila končna odločitev, da premaga bulimijo v resnici njena. Kdaj pride do te točke?
K nam v svetovalnico Muza večina pride prostovoljno, kar pomeni, da pridejo z dokajšnjo mero notranje motivacije. Ta notranja motivacija pa je ključna za okrevanje, pri kateri koli težavi. Jaz bi rekla, da je to odločilno v okoli 70 odstotkih, ko pride do izboljšanja. Ampak to ni odločitev, da nehaš bruhati, to bi poudarila. To je odločitev za drugačen način življenja. Šele, ko si priznaš, da imaš težavo in začneš na tem delati znotraj neke skupine - to le redko kdo razreši sam - to pomaga. Notranja odločitev in podpora terapevtov in ostalih v skupini, ki imajo podobne težave. Še posebej je to značilno za mladostnike, bolj kot za odrasle. Da se med sabo lahko zelo razumejo znotraj skupine, se družijo drug z drugimi in ko vidijo, kako je nekdo rešil podobno težavo, dobijo uvid v to, kako do rešitve.
Kaj storiti v primeru, če v mladostni dobi tega ne razrešimo in motnje hranjenja preidejo v odraslo dobo? Tako kot na primer zvezdnica Angelina Jolie, ki naj bi se še danes spopadla z anoreksijo.
V tem primeru govorimo, da je motnja hranjenja prišla v kronično obliko. Tukaj je zdravljenje veliko težje. Mi imamo takih primerov v svetovalnici zelo malo in to je dober podatek, saj večinoma ljudje poiščejo pomoč že veliko prej. Danes je tudi osveščanje skozi medije glede tega veliko boljše, prav zato ponavadi pridejo veliko prej. Mi imamo zadnja leta v resnici zelo veliko srednješolk in najmlajša punčka, ki je prišla s starši je bila stara 7 let. Tako, da je malo teh kroničnih oblik. Pri njih se nato v terapevtskem planu odločimo, na katerih stvareh bomo delali, ampak, če ima ena oseba motnjo hranjenja že 20 let, je to tako prišlo v navado, da je zelo težko, da bi v celoti obrnili njegovo obnašanje naokrog. Delamo na tistem, kar je možno. Tako je že velik dosežek, da ohranimo obstoječe stanje, da teža ne pada navzdol. Da oseba z določeno znižano telesno težo živi čim bolj kvalitetno življenje. Pri nekaterih se zgodi tudi premik na boljše, a je pri teh kroničnih oblikah premik težje predvidevati. Delamo pa na vseh področjih njenega življenja. Od odnosov, do prehranjevanja, čustvovanja, veselja do hobijev. So pa opazno počasnejši premiki kot pri mladostnikih.
Zato je pomembno, da bližnje osebe, če opazijo, da ima mladostnik težavo z motnjami hranjenja, se z njim najprej pogovorijo. Če se zadeva ne izboljšuje, pa ga čim prej usmerijo po strokovno pomoč. V mladostniških letih namreč lahko dosežemo zelo dobre rezultate in najhitrejše premike.
