Pomislila je na možgansko kap, saj je telo ostalo nemočno in v bolečinah. Šele nekaj dni kasneje so jo urgentno odpeljali v bolnišnico, kjer so sledili meseci zdravniških pregledov in raziskav.

''Pregledali so mi celotno telo, ampak vsi izvidi so bili v redu. Čeprav niti na nogah nisem mogla normalno stati. Narediti korak je bil kot vzpon na Mont Everest, nesti žlico hrane v usta cel podvig, tudi govoriti nisem mogla zaradi mišičnih krčev na obrazu, da o hudih bolečinah mišičnih krčev sploh ne govorim. Saj veste, kako boli, če vas zagrabi mišični krč v meča. Bolečine in krči me niso popustili niti za sekundo še deset mesecev po tem. Od glave do mezinca na nogi. Niti ena mišica ni bila izvzeta. Tudi oko ima šest mišic. Težko sem imela odprte oči in gledala v levo, desno, včasih niti videla nisem. Bolelo me je celo lasišče zaradi teže las in tudi slišala sem preglasno. Slišala sem celo žarnico goreti. Da. Noro. Ferkvenco zvoka vsake žarnice posebej, ki je bila prižgana. Pregledana sem bila tudi za sluh in ravnotežje, kjer so mi potrdili, da ne da samo glasneje slišim kot večina ljudi, ampak tudi razpon ferkvenc zvoka je bil širši, kot je to običajno. Zvoki so postali zelo moteči,'' pripoveduje.  

Ko so jo pošiljali z ene preiskave na drugo, se je odločila za samoplačniške fizioterapije pri fizioterapevtu, ki se ukvarja z otroki s težkimi poškodbami in boleznimi. ''On je bil pravzaprav prvi, ki mi je pretipal celotno telo. Na prejšnjih pregledih nihče ni tega naredil. Malo so mi potipali vrat in rekli: »Ja, imaš zategnjeno, ja.« In glede na simptomatiko, ki sem jo imela, in telesne točke, na katere sem občutljiva, je fizioterapevt posumil na fibromialgijo. Takrat sem prvič v življenju slišala za to bolezen.''

Anki so kasneje tudi na revmatologiji potrdili, da se spopada s fibromialgijo. Gre za bolezen, katere vzroka še ne poznamo natanko, bolniki pa čutijo bolečino v številnih mišicah, vezeh in kitah. Fibromialgija prizadene približno 2 odstotka prebivalstva v zahodni Evropi in ZDA in lahko prizadene vse starostne skupine. Pogostejša je pri ženskah, strokovnjaki pa menijo, da bi bili vzroki za nastanek lahko nalezljiva bolezen, hormonske spremembe, spremenjeno delovanje imunskega sistema, poškodba, čustveni pretres in še bi lahko naštevali.

Niso ji verjeli, da se spopada z bolečinami

Najhuje pa je bilo, da fibromialgija še ni dobro poznana bolezen, zaradi česar ji celo zdravniki sprva niso verjeli, da se spopada s hudimi simptomi.

''Izvidi so bili vsi normalni, zato sem tudi od več zdravnikov slišala stavek, da nobena bolezen nima toliko simptomatike in da 10 bolezni hkrati pa res nimam. Da imam zgolj problem v glavi. Jaz pa sem vedela in čutila tako, da moj problem ni v glavi, ker moja glava je ostala nespremenjena, misli so bile še vedno jasne in čiste, kljub vsemu, kar se je dogajalo z mojim telesom, ki pa je bil pravzaprav kot neka cirkuška predstava, kjer je sočasno divjalo 40 simptomov.''

''Simptomi, ki si jih sam nikoli ne bi mogel niti v sanjah izmisliti. Med težko pokretnostjo 10 mesecev nisem spala. Tako je. 10 mesecev popolnoma nič zaradi vse simptomatike in tako hudih bolečin, ki niso bile vzdržne. Naj povem, da nobena protibolečinska sredstva niso delovala. Nič,'' pripoveduje.

Novo življenje

Življenje se ji je popolnoma spremenilo. Pred tem je bila fotografinja, ki ni nikjer manjkala in se je rada udeleževala družabnih dogodkov. Bila je ustvarjalna, lotevala se je svojih umetniških projektov in sodelovala z veliko ljudmi. Bila je ves čas športno aktivna. ''Bila sem na vrhuncu svojih moči. Nato pa se mi je v trenutku naredil popoln preobrat. Popoln kolaps telesa. Socialno življenje mi je začelo trpeti. Še danes ne morem delati, ustvarjati, početi stvari, ki jih ljubim in me veselijo, in se družiti tako, kot se družijo zdravi ljudje. Problem je bil celo zašiti gumb, držati knjigo v roki med branjem, brati, ker so me bolele oči ali niti nisem videla, gledati v ekran, uporabljati tipkovnico, prijeti karkoli, da mi ni padlo iz rok, ležati, stati, sedeti, narediti kakršen koli gib. In tudi če sem popolnoma mirovala, je neznosno bolelo, prisotna pa je bila tudi vsa ostala simptomatika, ki mi je kar divjala. Velikorat me je tudi tako zelo bolelo pri odvajanju, da sem grizla umivalnik v kopalnici.''

V rokah ne more držati niti fotoaparata, zato ne fotografira več. Kot pravi, se ji je zmanjšal tudi krog prijateljev. ''Seveda, ko zboliš in ko nisi več koristen za širši krog ljudi, kar na enkrat veliko ''prijateljev'' odpade. Večinoma se kar sami od sebe odstranijo. Se je pa na novo pojavilo tudi nekaj zelo dobrih ljudi, ki sem jih sprejela z odprtimi rokami. Postali smo zelo dobri prijatelji in zelo sem hvaležna, da sem jih lahko spoznala. Pregovor, da v nesreči spoznaš prijatelje, še kako drži. Začela sem bolj ceniti tudi družino, saj so mi ravno oni v najtežjih trenutkih stali ob strani in me vozili na preglede, peljali do stranišča, me hranili, poskrbeli pravzaprav za vse, da bi mi bilo vsaj malo lažje in da bi se mi vsaj malo izboljšalo stanje. Bili so mi v psihično in tudi finančno oporo. Brez njih si sploh ne predstavljam, kako bi sploh preživela zadnji dve leti in pol.''

Samozdravljenje

Čeprav se je dolgo časa počutila kot ujetnik v svojem telesu, je le odkrila stvari, ki so ji pomagale. ''Težava je v tem, da še danes pravzaprav nihče ne ve, zakaj sploh nastane ta bolezen, kaj jo sproži, kako sploh učinkovito zdraviti. Predpišejo ti antidepresive in protibolečinske tablete, kar je sicer po mojem mnenju zgrešeno in ni dolgotrajna rešitev. Dobiš neke splošne napotke, kot so izogibati se fizičnemu in psihičnemu stresu, vroče kopeli, primerna vadba, fizioterapije, sproščanje, masaže ... in se izogibati hrani, za katero pa naj bi sami ugotovili, kje se skriva problem. Žal tega ne moreš sam popolnoma ugotoviti, intoleranca na hrano se lahko pokaže tudi po nekaj dneh po zaužitju nekega živila, alergijske reakcije pa lahko v nekaj urah. Ampak to so neki splošni napotki, ki pravzaprav veljajo za veliko bolezni, nekega konkretnega celostnega pristopa k zdravljenju pa ni oziroma imajo ta pristop zgolj v rehabilitacijskem centru URI Soča, kjer pa še danes čakam na prvi pregled. Čakalne dobe so abnormalno dolge. Tudi po štiri leta čakaš, da prideš na prvi pregled, kaj šele zdravljenje. Zato je bilo treba vzeti stvari v svoje roke, ker do danes še praktično nisem bila deležna zdravniške pomoči, ki bi mi na kakršen koli način izboljšala stanje, razen parih privatnih ambulant. Začela sem brskati za informacijami preko spleta, prebirati tuje znanstvene raziskave, debele bukle na temo psihologije in zdravja, se učiti na temo, kaj sploh telo potrebuje, da vsi procesi v telesu delujejo pravilno, in česa se ogibati, kaj vse škodi telesu in kaj moti te procese.''

Opravila je še teste za nihanje glukoze v krvi in pokazalo se je, da so tudi ti problematični in da ima prevelika nihanja sladkorja. Sedaj jo čaka še kar nekaj pregledov.

Kljub temu je presrečna, da je vsaj odkrila nekaj stvari, ki ji pomagajo. Opaža, da se njeno telo na ta način počasi zdravi in da se stanje izboljšuje. Sedaj veliko časa preživi ob morju, saj ji morska klima blaži simptome. Nadvse pa je hvaležna svojemu osebnemu zdravniku, ki ji je verjel, da njeni simptomi niso izmišljeni, in svoji družini, da ji je tudi v najtežjih trenutkih stala ob strani. ''Družina in bližnji prijatelji so tisti, ki mi dajejo moč, da vztrajam in se ne predam. Izredno sem jim hvaležna, ker se borijo z menoj, pa čeprav to ni njihova bitka. Ni tako lepih besed, ki bi lahko opisale mojo hvaležnost za vse, kar so storili za mene, in kako zelo jih imam rada.''