''Z veseljem bi šla nazaj v življenje pred diagnozo in ga znova podoživela, saj takrat nisem imela ene same skrbi in nisem vedela, kaj me čaka. A ostajam močna, prav tako moj partner. Šla bova skozi to, v bolezni in zdravju,'' je dejala 28-letna Avstralka Jessica Cainieri, ki je uživala najlepše obdobje svojega življenja, ko so ji odkrili krvni strdelkv možganih in jo takoj sprejeli v bolnišnici. Naslednji dan so ji povedali še, da ima tumor v prsnem košu in da bo potrebovala naporno zdravljenje. ''Vedela se, da bo težko, a se ne zavedaš, kako težko je v resnici, dokler ne greš skozi to.''

Preberite še: Anita iz Ljubljane: 'Niti pomislila nisem, da bi to lahko bil rak'

Preberite še: Še pred letom dni na kemoterapiji, sedaj pa ...

Jessica priznava, da so se bolečine v prsih pričele že novembra lansko leto in šla je k zdravniku, ki jo je napotil na nadaljnje preiskave, a te niso pokazale nič posebnega. Kljub temu je vztrajala, da je nekaj narobe. ''Že nekaj časa se nisem več počutila kot prava jaz. Navadno sem bila polna energije, razigrana, učila sem ples in pela v svoji skupini. Bila sem zasedena, aktivna oseba. Nenadno sem izgubila energijo in nisem bila več niti mentalno v dobri kondiciji. Imela sem bolečine, ki so se razvile v bolečine v prsih, kar je pripeljalo do otečenega vratu. Vedela sem, da nekaj ni v redu.''

A nič ni moglo Jessice in njenega 29-letnega moža Adama pripraviti na novico, ki je kmalu prišla. Ko je izvedela, da je zbolela za rakom, so ji predpisali šest mesečno zdravljenje s kemoterapijo. Vse se je obrnilo na glavo, saj ni več mogla delati. Za nekaj časa se je morala odpovedati učenju plesa in se popolnoma posvetiti svojemu zdravljenju. 

Sedaj je zaključila polletno zdravljenje in raziskave bodo kmalu pokazale, ali se je tumor kaj zmanjšal. ''Sedaj vseeno skušam ostati vsaj nekoliko aktivna in poslušam svoje telo. Moja mama je moja velika opora, res mi zelo pomaga. Prišla je k meni in mi pomaga pri pripravi obrokov.'' Tudi njen partner Adam, s katerim sta skupaj že 12 let je njena velika opora. ''Nisva hodila na isto šolo, a sva imela skupne prijatelje. Ne morem verjeti, da sva skupaj že toliko časa. Ne morem si predstavljati življenja brez njega.''

Čeprav je Jess prišla že daleč, jo še veliko čaka, a skuša ostati pozitivna. ''Presenečena sem bila sama nad seboj, da se nisem popolnoma zlomila, ko sem izvedela za raka. Rekla sem si, ne bomo jamrali, naredili bomo to, kar je treba narediti. Skušam ostati pozitivna in se ne ves čas obremenjevati. Berem pozitivne afirmacije in si jemljem več časa zase. Vse vaje za bolj zavedno življenje v resnici delujejo.'' Da bo ozdravela in dobro okrevala, ji želimo tudi mi.