Dnevi potem so čudni. In vsak je drugačen. Največkrat mislim, da bo šlo, in da bom enkrat spet zdrava. Zaupam si. Mirna sem, čisto notri v sebi, globoko v trebuhu, sem mirna. Takih dni je veliko. Ampak včasih me je tudi strah, zelo strah. Včasih se strah vame splazi počasi in obtiči, tam nekje, kjer bi moral biti zrak. Spet drugič pa butne vame sunkoma. Me preseneti, spodnese, spodreže. Ko grem po ulici, ko se peljem na avtobusu, ko so obiski. Včasih se to zgodi in takrat so moje noge hrome. Takrat rečem: "Strah me je, da bom umrla." Ali pa rečem: "Kaj pa, če ne bo šlo?" In takrat drugi, skoraj vsi drugi, vedno hitro rečejo: "Ne govori tega!" Ali pa rečejo: "Seveda bo šlo, pozdravila se boš, samo močna bodi."
Tako v knjigi Belo se pere na devetdeset avtorica Bronja Žakelj opisuje svoje spopadanje z rakom, ki je njeno življenje na glavo obrnil v prvem letniku fakultete. Diagnozo Hodgkinovega limfoma je dobila skoraj takoj po počitnicah. Simptome pa je čutila že kar nekaj mesecev prej, ko je še zaključevala gimnazijo. Včasih je bila zjutraj tako utrujena, da je komaj vstala in šla v šolo.
A simptomom morda ni posvečala večje pozornosti, ker si ni želela priznati, da se ji lahko zgodi kaj takega. Samo štiri leta prej ji je namreč zaradi raka na želodcu umrla mama. To je bila huda izguba. Diagnoza je pomenila še en udarec.
"In ko ti rečejo, da imaš tudi ti raka, je seveda prvo, na kar pomisliš, ali bom tudi jaz umrla," se spominja. Toda po prvem šoku se je z boleznijo spopadla tako, da jo je sprejela. "Ne glede na to, da ni bila enostavna diagnoza, tretji stadij sem že imela ... sem bolezen sprejela. To je bil moj rak, jaz sem bila sedaj Bronja, ki ima raka. In to sprejetje mislim, da mi je zelo pomagalo, da sem šla lažje čez zdravljenje, ki je bilo naporno."
Nič ni le črno in belo. Na zdravljenje ima tako tudi lepe spomine. "Takrat sem imela fanta. Spoznala sva se štirinajst dni, preden sem zbolela. In skupaj sva šla čez to obdobje zdravljenja. Ogromno sva se smejala. Zanimivo je, da je bilo to leto, ko sem imela najmanj skrbi. Imela sem le eno skrb, in to je bilo, da se pozdravim. Vse ostalo je bilo povsem nepomembno. V tem smislu je bilo to leto neverjetno preprosto."
Ozdravela je, nadaljevala s študijem. Nato pa jo je doletela še ena izguba. V gorah je umrl njen mlajši brat.
Veliko prej kot ostali je spoznala, da sta del življenja tudi minevanje in krhkost. To je opisala v svoji knjigi, ki je izšla jeseni; januarja je doživela že tretji ponatis. Ljudi je najbrž pritegnilo iskreno lotevanje tem, ki se jim v naši družbi običajno izogibamo.
V pogovoru sva se dotaknili tudi tega, kako se okolica odzove na novico o bolezni ali smrti. "Po navadi ti ljudje, ko zboliš, ko si v težkih okoliščinah, rečejo: močna bodi, pogumna, pozitivna in bo. Ampak to so puhlice, ki ne pomagajo, ki niso v nobeno uteho." Kaj je pomagalo njej? "Tisto, kar je meni zares pomagalo, je bilo, da so mi dali pravico do čustev ne glede na to, kakšna so ta bila." Najsi je bila to bolečina ali strah. Nič boljše se ni počutila, če je okolica želela, da čim prej čuti drugače.
V življenju je doživela marsikaj in ko jo vprašam, ali jo je to spremenilo, pravi, da ne ve. Ker ne ve, kakšna bi bila, če se ji vse to ne bi zgodilo.
Ravno ko je pred letom dni dokončala knjigo, jo je doletela še ena diagnoza. Rak na papili Vateri (izvodilu trebušne slinavke). V enem tednu so ji nato diagnozirali še enega raka, maligni melanom na hrbtu.
"To je bil trenutek, ki sem se ga najbolj bala," pove. "Ta strah, da bi ponovno zbolela, je bil zelo globoko v meni. Predvsem, ker imam sedaj jaz dva otroka." Stara sta ravno toliko, kot je bila sama, ko je izgubila mamo. "Najbolj me je bilo strah, da bi se njima zgodilo to, kar se je zgodilo meni."
Drugič se je z boleznijo spopadla enako kot prvič, pripoveduje. Spet jo je sprejela. Osredotočila se je na to, kaj sledi, kakšno je nadaljnje zdravljenje, kakšna je prognoza ... In pogovorila se je z otrokoma. Nato stiska ni bila tako velika, kot je pričakovala, da bo.
Zdravljenje je bilo seveda naporno. Vendar pravi, da ji je bilo v uteho tudi to, da je vedela, da je knjiga končana. Ozdravela je prav pred njenim izidom.
Pogovor z Bronjo Žakelj si lahko ogledate v zgornjem videoprispevku.
KOMENTARJI (2)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV