V bolnišnici so ji opravili biopsijo kostnega mozga, vendar jo pomirili, da zagotovo ne gre za nič resnega. 4. decembra je tako še tekla na 10 kilometrskem teku, vendar bila po njem popolnoma izčrpana. Naslednji dan je prejela klic iz bolnišnice. ''Rekli so mi, da so prejeli rezultate biopsije in mislila sem, da gre le za rutinski pogovor. A ko sem prišla v bolnišnico, so mi rekli, naj sedem in zdravnik mi je povedal, da imam redko obliko levkemije, ki zahteva takojšnje zdravljenje. Ko mi je povedal, da imam levkemijo, se mi je svet sesul. Nisem vedela, kaj naj naredil. Kar na enkrat sem trpela za agresivno obliko levkemije, zavedla sem se, da bom preživela veliko časa v bolnišnici in da mi bodo lasje izpadli,'' se spominja Thea Wilson. Pojasnili so ji, da se spopada z akutno promielocitno levkemijo – redko obliko krvnega raka, ki v Britaniji prizadene le 100 ljudi na leto.

V 24-ih urah so jo hitro premestili v izolirano sobo v Royal Shrewsbury bolnišnici, saj se zaradi izjemno nizke vrednosti trombocitov v krvi, njena kri ni pravilno strjevala in bi lahko že manjši udarec povzročil notranje krvavitve. Tako je že naslednji dan pričela s petmesečnim ciklom intenzivne kemoterapije ter zdravljenjem z trans retinojsko kislino – obliko vitamina A. Poleg tega je prejela še svežo zmrznjeno plazmo, fibrinogen in trombocite za boljše strjevanje krvi. ''Imela sem tako veliko srečo. Če bi med tekom padla ali bi me brcnil moj konj, bi lahko umrla. Niti sanjalo se mi ni, da sem v takšni nevarnosti,'' pojasnjuje. A k sreči je bilo njeno zdravljenje uspešno. Čeprav je v izolaciji preživela kar pol leta, da se ne bi poškodovala, pa je bilo vredno.

Pol leta po diagnozi so ji zdravniki povedali, da je njena bolezen v remisiji. Bila je presrečna in svoj uspeh proslavila s tekom Race for Life, kjer je pomagala zbirati sredstva za hematološki oddelek bolnišnice Royal Shrewsbury, kjer so ji rešili življenje. ''Levkemija se lahko vrne, a mi to ne bo vzelo volje do življenja. Na oddelku za hematologijo so mi rešili življenje, zato želim nekaj narediti za njih in pomagam zbirati sredstva zanje,'' pojasni. Sedaj hodi na redne preglede, s katerimi se zdravniki prepričajo, da se bolezen ni vrnila, kljub temu pa je odločena, da bo odslej življenje zajemala s polno žlico.

Da je že ves čas zdravljenja ohranjala pozitiven pogled na svet, pa pove tudi medicinska sestra Bridget Atkins: ''Thea je ves čas zdravljenja ostala izjemno osredotočena in pozitivno naravnana in ni dovolila, da bi jo zlomilo. Njen odnos do zdravljenja je bil v navdih številnim medicinskim sestram, ki smo imele čast, da smo lahko bile del njenega zdravljenja. Je klasični primer posameznika z veliko voljo do življenja, ki se postavi po robu tudi najtežjim trenutkom v življenju in negativne stvari spremeni v pozitivne.''