Več kot šest let se je 27-letna učiteljica Kristen Devanna spopadala z nenehnimi prehladi, razpokano kožo in hudo utrujenostjo. Da se je vsaj nekoliko spočila, je potrebovala kar 19 ur spanca na dan in že uro po tem, ko se je zbudila, je bila znova utrujena. Leta 2013 so ji diagnosticirali avtoimunsko bolezen Hashimotov tiroiditis. Gre za bolezen ščitnice, pri kateri imunski sistem telesa napade ščitnico in ta potem navadno proizvaja premalo ščitničnih hormonov, kar vodi v ekstremno izčrpanost in številne druge simptome.

Preberite še: Bi prepoznali Hashimotov tiroiditis?

''Tudi moja koža je postala vedno bolj suha in občutljiva, ves čas me je zeblo – tudi v toplem vremenu. Zjutraj sem se zbudila in sem si že uro za tem znova morala nekoliko odpočiti. Le s težavo sem ostala budna. Veliko dni je bilo, ko me je imela bolezen popolnoma v svojih rokah. Telo me je bolelo. Slabo mi je postalo samo, če sem šla v trgovino, pod tuš ali kaj podobnega. Ko sem si postiljala posteljo, sem zraven jokala.''

Kljub hudim simptomom bolezni ji zdravniki niso znali pomagati. ''Danes le malo vemo o Hashimotovem tiroiditisu, celo zdravniki, s katerimi sem prišla v stik, so o tej bolezni vedeli zelo zelo malo. Ko ljudje okrog tebe ne razumejo, s čim se spopadaš in kako ti pomagati, postane svet okoli tebe res osamljen prostor. Imeti avtoimunsko bolezen je frustrirajoče, ker te ljudje od zunaj vidijo drugače, kot se ti dejansko počutiš od znotraj. Ljudje si preprosto mislijo, da sem le nekoliko utrujena, in ne razumejo okoliščin. Tudi sama sem morala dojeti, da nisem več normalna 27-letnica in da ima moje telo svoje omejitve.''

Vse je spremenila telovadba

Čeprav je obiskala nešteto zdravnikov, ni našla prave rešitve zase. Prav zato se je odločila, da si bo sama skušala na novo zgraditi moč telesa. Začela je redno telovaditi in počasi je znova pridobila energijo. ''Zdaj se počutim bolje kot kdajkoli. Toliko energije še nisem imela. Rada imam sama nadzor nad tem, kako skrbim za svoje telo. Telovadim dva- do štirikrat na teden. Telovadim lahko doma ali v telovadnici, rada hodim na visokointenzivne treninge in dvigujem uteži. Ponosna sem na to, da sem veliko močnejša, kot sem videti. Endorfini so ključnega pomena, saj mi pomagajo do energije.''

Verjame, da se ji je bolezen zgodila z razlogom, predvsem zato, ker bo lahko s svojo izkušnjo pomagala drugim, ki so se znašli podobnih okoliščinah. ''Moj cilj je drugim pokazati, da ni vse tako, kot je videti, in da vse bolezni niso vidne navzven. Nikoli ne bi smeli soditi drugega na podlagi njegovega videza. Če lahko še naprej povečujem ozaveščenost o tej bolezni in pomagam drugim ljudem, ki imajo kronično bolezen, da se ne počutijo same, je moja diagnoza več kot samo bolezen, a dar, da lahko širim upanje in izobražujem druge.''

Preberite še: Intervju z doc. dr. Katjo Zaletel z Oddelka za bolezni ščitnice v ljubljanskem Univerzitetnem kliničnem centru o boleznih ščitnice