Kot ocenjujejo strokovnjaki, se samo v Sloveniji se z boleznimi ščitnice spopada od dvesto do tristo tisoč ljudim, med njimi je najpogostejši Hashimotov tioriditis, ki sodi med avtoimunske ščitnične bolezni, ki se najpogosteje pojavljajo pri ženskah od okrog 50. do 60. leta starosti. Ker imajo bolezni ščitnice precej neznačilne simptome, je treba nanje pomisliti, pojasnjuje tirologinja doc. dr. Katja Zaletel z Oddelka za bolezni ščitnice v ljubljanskem Univerzitetnem kliničnem centru.

Prav zato je pomembno, da veste, kdaj smo lahko izpostavljeni večjemu tveganju za bolezni ščitnice in kako jih prepoznati. O tem smo se pogovarjali z doc. dr. Katja Zaletel.

Kdo se najpogosteje spopada z boleznimi ščitnice, katera vrsta bolezni ščitnice je najpogostejša?

Najpogostejša je ena od avtoimunih bolezni Hashimotov tiroiditis, ki je bolezen žensk in se pojavlja z vrhom okrog 50. leta starosti. Lahko pa zboli kdorkoli, tudi 10-letni otrok. Incidenca Hashimotovega tiroiditisa, to je število novih primerov na leto na sto tisoč prebivalcev, je pri nas okrog 1600 do 1700. Delovanje ščitnice je kljub bolezni lahko sprva normalno, kasneje – lahko šele čez več let ali več deset let – pa ščitnica zaradi počasnega propada ne izloča več dovolj ščitničnega hormona. Ker gre za avtoimuno bolezen, to pomeni, da s prstom težko pokažemo na vzrok. Nekje 80 odstotkov je genetske podlage, tej pa sledijo še dejavniki, kot so ženski spol, poporodna obdobja, vnos prevelike količine joda, stres ... Lahko rečemo, da se bolezen pojavi ob ugodni kombinaciji genov in zunanjih sprožilnih dejavnikov.

Na kakšen način lahko preprečimo to najpogostejšo bolezen ščitnice?

Preprečimo jo težko, saj na večino dejavnikov tveganja, kot so geni, ženski spol ali poporodno obdobje, ne moremo vplivati. Pomembno je, da skušamo zaužiti ravno pravšnjo količino joda.Tega pridobimo z uživanjem soli, ki je pravilno jodirana. 6 gramov jodirane soli na dan zadostuje za normalno preskrbo ščitnice z jodom. Tudi če zaužijemo več soli, je ta še vedno varen vir preskrbe z jodom. Prekomeren vnos joda, ki ga lahko povzročijo multivitaminski preparati, priljubljena jodirana olja, pa lahko poslabša avtoimuno bolezen ščitnice.

Kaj je bolj problematično, če vnesemo preveč ali premalo joda?

Oboje. Okno optimalnega vnosa joda je ozko in znaša nekje med 150 do 250 mikrogrami joda na dan. Tak vnos nam zagotavlja pravilno jodirana sol. Ko kupujemo sol na policah, je dobro, da pogledamo, ali je sol jodirana v skladu z zakonodajo. Ta pravi, da mora vsebovati 20 do 30 mg kalijevega jodida oziroma 25 do 35 mg kalijevega jodata na kilogram soli.

Kako jod deluje v telesu, da lahko v napačni meri škodi?

Jod je osnovna sestavina ščitničnih hormonov. Če ga je premalo, se tvorba hormonov v ščitnici zmanjša, pri bolniku pa lahko pride do pomanjkanja hormonov v telesu in rasti ščitnice. Če je vnos joda prevelik, lahko pri posamezniku z genetsko nagnjenostjo povzroči ali poslabša avtoimunsko bolezen ščitnice (Hashimotov tiroiditis op.a.), zato tem bolnikom odsvetujemo prekomeren vnos joda. Pri tem je pomembno, da vemo, da ob uživanju ustrezno jodirane soli vnos joda ne bo prekomeren, lahko pa prekomeren vnos povzročijo dodatki, ki sem jih omenila.

Kateri so prvi znaki, na katere moramo biti pozorni pri boleznih ščitnice?

Prva skupina znakov je odraz sprememb, ki nastanejo, ker se je ščitnica povečala, lahko v celoti ali pa zaradi vozličkov v žlezi. Sem sodijo tiščanje ali občutek tujka v vratu, oteklina na vratu, občutek težjega požiranja, lahko pa tudi kašelj in občutek težjega dihanja.

V drugo skupino znakov sodijo tisti, ki so odraz prekomernega ali premajhnega delovanja ščitnice. To sta dve zelo različni skupini težav, skupni sta jima morda le utrujenost in slabo počutje. Sicer bolniki, ki jim ščitnica deluje prekomerno, lahko shujšajo, se močneje znojijo, razbija jim srce, lahko se tresejo, imajo pospešeno prebavo itd.

Bolniki, ki jih ščitnica deluje premalo, imajo lahko moteno koncentracijo, suho kožo, lahko otekajo, pridobijo kakšen kilogram ali pa imajo bolj počasno prebavo. Znaki so številni in pogosto neznačilni, kombinacija znakov pa se razlikuje glede na bolezen, ki jih je povzročila.

Do kakšnih zapletov lahko pride, če bolezni ščitnice ne zdravimo?

Pomanjkanje hormonov povzroča zvišan holesterol, ki je dejavnik tveganja za srčno-žilne bolezni, tudi za srčni infarkt, če je motnja dolgotrajna. Zveča se tveganje za rast ščitnice in nastanek vozličkov v ščitnici, pa tudi za raka ščitnice. Če je hormona preveč, pa njihov učinek na srčno mišico lahko povzroči motnje ritma ali srčno popuščanje. Dolgoročne posledice, če stanje ni prepoznano in zdravljeno, so lahko usodne.

Kakšen je najpogostejši vzrok za to, da bolezni ne prepoznamo?

Vozlički v ščitnici pogosto niso vidni ali tipni, večkrat jih odkrijemo naključno. Bolezni, ki povzročajo premajhno delovanje ščitnice, pa imajo običajno počasen potek in napredujejo z leti, zato se bolnik in svojci na težave počasi navajajo in jih ne prepoznavajo. Dodaten problem je, da je večina znakov motenj delovanja ščitnice, ki sva jih omenili, zelo nespecifičnih. Utrujenost je danes ob takšnem tempu življenja zelo pogost simptom in ni nujno odraz bolezni. Na bolezni ščitnice je treba pomisliti.

Kako odkrijete bolezni ščitnice?

Včasih si bolnik sam zatipa oteklino na vratu, ali pa jo opazijo drugi. Včasih pa zaradi bolnikovih težav ali pridruženih bolezni zdravnik posumi na moteno delovanje ščitnice. V tem primeru je potrebno najprej določiti koncentracijo TSH, če je ta previsok ali prenizek, pa še koncentracijo ščitničnih hormonov. Za natančnejšo opredelitev bolezni so potrebne dodatne preiskave, kot so določitev imunskih markerjev v krvi, ultrazvok ščitnice, včasih pa tudi tankoigelna biopsija in scintigrafija ščitnice.

Kaj pa rak ščitnice? Kako pogost je?

Rak ščitnice je zelo redka bolezen, poleg tega je večina rakov ščitnice zelo “prijaznih” in dobro ozdravljivih. Huda in slabo ozdravljiva oblika je anaplastični rak ščitnice, ki pa je k sreči izredno redek. V Sloveniji imamo le približno en do dva primera na leto. Težave pri raku niso povezane z neko spremembo splošnega počutja, ampak predvsem s tem, da bolnik opazi nekakšno bunkico, oteklino na vratu, ki ga lahko moti. Torej, da zatipa nekaj na vratu.

Kakšno je zdravljenje bolezni ščitnice?

Preden se odločimo za zdravljenje, je potrebno bolezen pravilno prepoznati in dobro opredeliti. Različne bolezni zdravimo na zelo različne načine. Nekatere le opazujemo, nekatere zdravimo z nadomeščanjem ščitničnih hormonov, včasih je potrebno z zdravili umiriti ščitnico, ki deluje prekomerno, nekaterim bolnikom pa najbolje pomagamo z radioaktivnim jodom. Pri nekaterih bolnikih, ki imajo ščitnico močno povečano ali v njej ugotovimo sumljive spremembe, se odločimo za operativno odstranitev ščitnice.

Je zdravljenje bolezni ščitnice običajno doživljenjsko?

Pri ščitničnih boleznih, ki povzročijo pomanjkanje hormonov, je zdravljenje z nadomeščanjem ščitničnih hormonov običajno doživljenjsko. Podobno velja za pomanjkanje hormonov, ki se pojavi po operaciji ali po zdravljenju z radioaktivnim jodom. Pri drugih boleznih pa je zdravljenje odvisno od narave in poteka bolezni, včasih je potrebno večmesečno zdravljenje z zdravili, pogosto pa le opazovanje.