Ljubljančan Boris Plantan se dobro spomni, kako se je počutil, ko so mu povedali, da ima raka. "V mojem primeru je bilo tako, da sem moral to iz zdravnikov dobesedno izvleči. V tistem trenutku, ko so šli ven iz sobe, pa se mi je sesul svet, ker sem se začel zavedati, kaj to pomeni. Da to lahko pomeni tudi smrt. V sobi smo bili štirje in bil je tudi fantek, star devet let, ki je prestal operacijo tumorja, ko je imel osem let. Tisti dan je imel kontrolo. Najprej sem spustil precej solz, vsake toliko sem pogledal tega otroka." Pa ga je nato ta devetletnik potolažil, da operacija ni grozna in da ne boli preveč. Takrat si je Boris rekel: če to lahko prestane osemletnik, lahko tudi jaz. "Na koncu sem ugotovil, da nimam nobene težave. Da moram samo zmagati še eno ragbi tekmo."

Samo še ena ragbi tekma

Za Borisom je bilo takrat deset let treniranja ragbija. Bolezen je sprva težko sprejeti, razlaga. "Jaz sem imel srečo, da sem se do takrat veliko ukvarjal s športom, še posebej z ragbijem. Ragbi je borben šport, šport, kjer osvajaš teren. Tako sem začel jemati tudi to zdravstveno težavo." Tumor v možganih je postal zanj samo še ena tekma, ki jo bo treba zmagati. "Ko sem se odločil, da moram zmagati, pa ta tumor zame sploh ni več obstajal." Vsak bolnik pride do tega trenutka, ko se mora odločiti, kako se bo soočil z boleznijo. "Prej živiš normalno življenje, potem pa pride ta odločitev tvojega življenja," pravi Boris.

Pogumno ni prestal le operacije in vseh priprav zanjo - takoj po posegu je sedel za knjigo, da bi nadoknadil, kar je zamudil v šoli. "Ni me bilo več na igrišču. Ves čas sem se učil. Na koncu mi je uspelo, da sem bil spet odličen." A napor, ki ga je vložil v to, je pustil posledice. "Ker je bilo učenje tako intenzivno in takoj po operaciji, mi je nekako za dvajset let vzelo moči za nadaljnje enako intenzivno učenje." Imel je težave z osredotočanjem in spominom. "Šele po dvajsetih letih sem se lahko spet začel učiti tako intenzivno ter si zapomnil toliko, kot sem si lahko prej." Ker je tumor pritiskal na vidni živec, se mu je tudi zmanjšalo vidno polje in ni več zmogel hitro brati.

Po bolezni res bolj ceniš življenje, ne izgubljaš živcev zaradi malenkosti

Težave, ki jih je povzročil tumor, Borisa niso nikoli potrle. Vesel je, da danes nima več raka. Vesel je, da je živ. Vesel je, da lahko hodi. Četudi nima popolnega vida, je vesel, da še vedno vidi. Marsikdo, ki ga je spoznal med zdravljenjem, te sreče ni imel. "Po takšni izkušnji veliko bolj ceniš življenje," pravi. "Pa ne samo to. Če se ti kaj slabega zgodi, to jemlješ drugače kot prej. Recimo, če izgubim telefon, si rečem - pa kaj - če operacija ne bi uspela, tega telefona niti ne bi imel." 

V osmem razredu je Boris prestal operacijo tumorja v možganih. Bila je uspešna. "Toda fizična rehabilitacija po navadi ni težava," pravi. "Včasih je krajša, včasih je daljša. Ampak najpomembnejša je kasnejša psihosociološka rehabilitacija. Da začneš spet živeti v družbi, da te družba sprejme nazaj." Njegov najbolj boleč spomin je, kako so bili s sošolci v osnovni šoli osem razredov prijatelji, nato pa so ga naenkrat izobčili. "V razredu nas je bilo trideset. Dobro smo se razumeli. Ampak od teh tridesetih ljudi so dva ali trije ostali moji prijatelji. To se zgodi večini, ki so v mladosti preživeli raka. Okolica te dobesedno izobči. Zakaj? Ne vem. Ampak se zgodi in zaradi tega je zelo pomembno druženje s takimi, ki so preživeli enako. Da vidiš, kako živijo lepo normalno naprej in to avtomatično psihološko pomaga tudi tebi. Kljub temu da se ti je svet v enem trenutku popolnoma obrnil na glavo, ga lahko spet počasi obrneš nazaj in živiš normalno naprej." Ustanova Mali vitez nudi takšno druženje in povezovanje. In to je res dragoceno, skozi intervju vedno znova poudarja Boris. Seveda pa Mali vitez priskoči na pomoč tudi, ko si kdo ne more privoščiti določenih pripomočkov ali zdravljenja.

V srednji šoli ga je obiskal cel razred

Na srečo je imel Boris v gimnaziji veliko boljšo izkušnjo s sošolci. V tretjem letniku je moral prestati še dve operaciji možganov. Najprej so mu odstranili ostanke tumorja. Nato so mu morali odstraniti cisto, ki je nastala na mestu, kjer je bil prej tumor. Sledilo je trideset obsevanj. Spomin, ob katerem se njegov obraz razsvetli, je, kako ga je prišel v ljubljanski klinični center obiskati cel razred. Tretji letnik je moral nato ponavljati, saj je preveč zamudil. Tako je naslednje leto prišel v nov razred. Zaradi izkušnje v osnovni šoli seveda s strahom. A je bil vesel, da so ga novi sošolci lepo sprejeli. Včasih se niti ne zavedamo, koliko s svojim obnašanjem sočloveku pomagamo ali pa mu - nasprotno - že tako težko preizkušnjo, ker mu obrnemo hrbet, še otežimo.

Katja Vidmar je plesalka pa tudi učiteljica slovenščine. Delo ustanove Mali vitez je spoznala, ko je začela za njihove člane brezplačno izvajati plesne delavnice. Po navadi so se končale z urami in urami druženja in klepetanja, se nasmehne. Takrat so se je dotaknile zgodbe, kot je Borisova. Odločila se je, da bo naredila dobrodelno predstavo, s katero bi pomagala tistim, ki jih je prizadela ta huda bolezen.

Poklicala je prijatelje plesalce in ustvarila predstavo, ki jo je poimenovala Življenje je vrednota. Želela je poudariti, da je del izkušnje bolezni, ki se lahko konča s smrtjo, tudi to, da se začneš zavedati, kako dragocen je vsak trenutek v življenju ter da je življenje dar, ki ga ne smeš kar zavreči. Predstava Življenje je vrednota je multimedijsko-gledališko-plesna in pripoveduje zgodbo o zdravnici, ki živi normalno življenje. Zdravi in uživa v svojem poklicu, se zaljubi, se druži s prijatelji ... Potem pa zboli za rakom. Odločiti se mora, kako naprej.

Ljudje jokajo

"Vsakič imamo isto izkušnjo," pripoveduje Katja. "Ljudje vstanejo, ploskajo, jokajo. Pravijo, da ne gredo iz dvorane takšni, kot so prišli vanjo. Z veseljem bomo zato plesali, dokler nam bo kdor koli dal prostor, da pri njih izvedemo to predstavo, ker vemo, da s tem res pomagamo in da gre denar v prave roke."

Predstava, ki je nastala lansko leto, je gostovala že na štirinajstih odrih po celi Sloveniji, odpotovala bo tudi v Zagreb. Vsakič se je udeleži tudi eden od članov ustanove Mali vitez ter prevzame donacijo, ki jo izroči častna pokroviteljica predstave Vlasta Nussdorfer, varuhinja človekovih pravic. Do sedaj ni zamudila niti ene in Katja pravi, da ji vsakič na koncu pove: spet sem jokala. V dobrodelne namene gre sicer res ves denar, ki ga zaslužijo s predstavo, poudarja Katja. Vsi, ki pri njenem nastanku sodelujejo, to počnejo brezplačno.

Veseli so, da lahko pomagajo, pravi učiteljica, ki odnos do življenja, ki ga je prevzela od ljudi, ki so preživeli raka, poskuša posredovati tudi svojim učencem. Medtem ko nekateri najstniki obupujejo, ker nimajo najnovejšega telefona ali novih oblačil, nekateri njihovi vrstniki ne vedo, ali bodo naslednji dan še lahko užili. In takrat se šele marsikdo začne zavedati, kaj zares pomeni živeti.