Najbolj učinkovito zaščito predstavlja cepljenje. Virus razen človeka namreč nima drugega gostitelja, zunaj telesa pa ne more preživeti dolgo, poleg tega pa se z njim ne more okužiti nihče, ki je bil cepljen ali pa je bolezen že prebolel.

Pravočasno prepoznajte simptome

Simptomi ošpic se razvijejo v tednu ali dveh po okužbi, bolezen pa poteka v dveh obdobjih – kataralnem obdobju in v obdobju izpuščajev. V kataralnem obdobju se pojavijo kašelj, izcedek iz nosu, vnetje veznic, občutljivost na svetlobo in visoka telesna temperatura, na ustni sluznici pa se oblikujejo rdeče lise z belo sredico.

Po enem do dveh dneh to obdobje preneha, nakar telesna temperatura upade, na telesu pa se pojavijo izpuščaji (Koplikove pege). Ti se najprej razvijejo na glavi in vratu ter za ušesi, nato pa se razširijo po celem telesu. Manjši izpuščaji se sčasoma združijo v večje lise, ki potemnijo in čez čas izginejo. Če ne pride do zapletov, v roku dveh do štirih tednov okuženi običajno popolnoma okreva.

Pride lahko tudi do zapletov

Čeprav bolezen ni videti nevarna, pa lahko povzroči številne zaplete. Nekaj dni po izbruhu izpuščajev se lahko pojavijo akutna bakterijska okužba srednjega ušesa, bakterijska pljučnica, vnetje veznic, bruhanje in driska, lahko pa pride tudi do bronhitisa, gastroenteritisa in krupa – vnetja grla in sapnika, ki je najbolj nevarno za otroke od 6. meseca do 3. leta starosti. Če antibiotično zdravljenje ni učinkovito, so lahko posledice, kot je na primer okvara pljuč in ušes, trajne.

Nekoliko redkejši obsegajo vnetje srčne mišice (miokarditis), hepatitis oziroma vnetje jeter ter encefalitis oziroma virusno vnetje možganov, ki ga prepoznamo po močni zaspanosti, hudem glavobolu, bruhanju, težavah z govorom in izgubi sluha.

Zgodnjo diagnozo zdravnik postavi običajno na podlagi splošnih simptomov slabega počutja, na podlagi znakov prehlada, nihajoče telesne temperature in ob odkritju Koplikovih peg. V kasnejši fazi je bolezen veliko lažje diagnosticirati, saj se izpuščaji pojavljajo že po celem telesu. Običajno se začnejo za ušesi in na čelu, zatem pa napredujejo po telesu navzdol.

Če zdravnik ni prepričan, ali ima otrok ošpice ali ne, lahko diagnozo postavi še s pomočjo imunofluoroscence, s katero določi količino protiteles ali antigena v tkivnem vzorcu, s pomočjo izolacije virusa ali s serologijo oziroma ugotavljanjem protiteles v krvi.

Zdravila ni

Zdravila za ošpice ni, temveč je zdravljenje simptomatsko. Simptome, kot sta vročina in slabo počutje, je mogoče nadzorovati z blagimi analgetiki (na primer paracetamolom) ali hladnimi obkladki, vnetje veznic lahko olajšamo z izpiranjem oči in uporabo antibiotičnih kapljic, kraste pa lahko blažimo z vazelinom. Drugotne okužbe zahtevajo antibiotično zdravljenje, saj gre za resnejše zaplete.

Najučinkovitejša preventiva je cepljenje

Kljub temu da nimamo zdravila za ošpice, pa poznamo izjemno učinkovit preventivni ukrep, cepljenje, ki omogoča trajno imunost. V Sloveniji je bilo že leta 1968 uvedeno obvezno cepljenje otrok, ki cepivo prejmejo dvakrat – najprej pri starosti 12–18 mesecev in nato še pri vstopu v šolo. Pri nas je v uporabi kombinirano cepivo proti ošpicam, mumpsu in rdečkam, ki je pripravljeno iz treh oslabljenih virusnih sevov. Ko te vnesejo v telo, ti virusi spodbudijo tvorbo protiteles in zagotovijo trajno imunost. Stranski učinki cepljenja so redki, obsegajo pa večinoma vročinske krče. Meningitis oziroma encefalitis se kot stranski učinek pojavi pri enem otroku na milijon, pri obolelih z ošpicami pa za to boleznijo zboli približno en otrok na 200 do 500 okuženih.