Kronična ledvična bolezen ni nič redkega. Z njo se spopada kar vsaka deseta oseba, zato bi bilo še kako priporočljivo, da bi se v svojem življenju držali preventivnih ukrepov, ki so po besedah nefrologinje doc. dr. Jelke Lindič, dr. med., z ljubljanskega univerzitetnega kliničnega centra zelo učinkoviti. “Preventivni ukrepi so pravzaprav enaki tistim, s katerimi preprečujemo bolezni srca in ožilja: zdrava prehrana z omejitvijo soli in živalskih maščob, vzdrževanje normalne telesne teže, redna telesna aktivnost (vsaj tridesetminutni intenzivni sprehod), opustitev kajenja in prekomernega uživanja alkohola, ne nazadnje tudi ukvarjanje s stvarmi, ki nas sproščajo in kot take zmanjšujejo naš občutek stresa.“ Ker tako obenem zmanjšamo tveganje za pojav bolezni srca in ožilja, hkrati ledvicam pomagamo tudi s te strani, saj se težave v krvnem obtoku seveda odrazijo tudi na organu, ki kri filtrira. Še posebej so ogroženi vsi, ki jih mučijo sladkorna bolezen, previsok krvni tlak in poapnenje žil. “Med ogrožene skupine poleg tega sodijo ljudje, ki so pretežki in kadijo, ljudje, ki imajo sečne kamne, in moški, ki imajo povečano prostato,“ dodaja zdravnica.

Ker kronična ledvična bolezen nima nikakršnih simptomov, dokler ni že prepozno, stroka vsem, ki spadajo v skupino za to obolenje bolj ogroženega prebivalstva, posebej po petdesetem letu starosti, svetuje, da enkrat letno pri svojem zdravniku opravijo testiranje krvi in urina. “V krvi na zelo preprost način določamo snov, ki ji rečemo kreatinin. Iz njene koncentracije lahko zaključimo, kako dobro delujejo ledvice,“ pojasnjuje dr. Lindič. “V urinu pa določamo predvsem beljakovine, ki nam povedo tri stvari. Če so povečane, lahko predvidimo, da ima nekdo kronično ledvično bolezen. Čim večja je njihova količina, tem hitreje se bo ledvično delovanje slabšalo. Hkrati imajo tisti ljudje, ki imajo v urinu povečano prisotnost beljakovin, bistveno večje tveganje za nastanek srčno-žilnih bolezni in njenih zapletov.“ Šlo naj bi za tveganje, ki je v primerjavi s tistimi, ki kronične ledvične bolezni nimajo, kar za deset do 20-krat večje. Nefrologinja poleg tega poudarja, da je pri takšnih presejalnih testih ključno, da sta opravljena oba pregleda. Zelo pomemben je izvid o prisotnosti proteinurije v urinu. “To je tisto, kar pove, kdo je bolj bolan od koga drugega. Za ponazoritev: če nekomu ledvice delajo normalno, pa ima proteinurijo začetne stopnje, je njegovo tveganje za srčno-žilne zaplete in smrt večje kot pri nekom, ki nima proteinurije, čeprav mu ledvice delujejo samo še za eno četrtino.“

Ko je okvara akutna

Medtem ko se kronična bolezen ledvic razvija leta in leta in dolgo nima nikakršnih simptomov, se akutna okvara ledvic, ki lahko vodi tudi v njihovo odpoved, kot je razložil nefrolog prof. dr. Damjan Kovač, dr. med., z Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, pojavi v nekaj tednih, lahko celo v nekaj dneh. “Pomeni nenadno poslabšanje delovanja ledvic, kar se kaže z zvišanjem serumske koncentracije kreatinina in z zmanjšanjem količine urina.“ Dr. Lindič dodaja, da so prvi simptomi lahko tudi, da se nenadno zviša krvni tlak, da začne bolnik otekati ter da seča ni samo manj, temveč je ta morda hkrati še temnejše barve, krvav ali se peni. Akutna okvara ledvic se lahko pojavi v domačem ali bolnišničnem okolju. Kot pojasnjuje dr. Kovač, do nje privedejo različna zdravstvena stanja, od dehidracije, ki je lahko tudi posledica driske ali bruhanja, do srčnega popuščanja, znižanja krvnega tlaka zaradi hude okužbe, ledvičnih kamnov, povečane prostate, nekaterih avtoimunskih bolezni. “Pogost vzrok je tudi jemanje nekaterih zdravil, recimo protibolečinskih zdravil iz skupine nesteroidnih antirevmatikov, še posebej, če jih človek jemlje v določenim stanjih, denimo, ko je izsušen.“ To je problematično, ker je te mogoče kupiti brez recepta. Okvaro sicer lahko na podoben način povzroči tudi jemanje nekaterih antibiotikov.

Da bi akutno okvaro preprečili, je ključno vedeti, kdaj se lahko pojavi in takrat pri priči poiskati zdravniško pomoč. Ko so ledvice enkrat poškodovane, njihovega stanja namreč ni mogoče povsem popraviti. “Do pred nekaj leti smo bili prepričani, da se ledvično delovanje lahko povrne na izhodno, vendar spoznanja v zadnjih petih letih govorijo nasprotno. Po preboleli akutni ledvični okvari nekatere spremembe ostanejo trajne in lahko potem vodijo tudi v kronično ledvično bolezen. Po preboleli akutni ledvični bolezni se tako kar za nekajkrat poveča tveganje, da pride do nastanka kronične ledvične bolezni in tudi končne odpovedi ledvic. Dolgoročno se poveča tudi tveganje za smrt.“ Zaradi tega morajo ljudje, ki so to bolezen preboleli, tudi po tem redno obiskovati nefrološko ambulanto. Je pa mogoče zboleti za tremi oblikami akutne ledvične okvare, in sicer za predledvično, pri kateri gre za moteno prekrvavitev, ledvično ali intrinzično, pri kateri gre za vpliv različnih bolezni in zdravil, kot je bilo opisano v prejšnjem odstavku, ter poledvično, pri kateri gre za motnjo pri odtoku urina iz ledvic.