Kaj pravzaprav razkriva test PAP, do katerega leta starosti ga je dobro opravljati in kdaj ga je najbolje opraviti?

Test PAP je metoda, pri kateri pod mikroskopom pregledamo stekelce, na katerem je bris materničnega vratu, ki ga ginekolog ali ginekologinja odvzame pri ginekološkem pregledu. Test PAP uporabljamo za odkrivanje bolezensko spremenjenih celic materničnega vratu že več kot 50 let. Ime je dobil po izumitelju, grškem zdravniku dr. Nikolaosu Papanicolaou. V državnem programu ZORA aktivno kličemo ženske med 20. in 64. letom na odvzem brisa vsake tri leta, vendar le takrat, ko je bil predhodni izvid brisa normalen, sicer so potrebni pogostejši pregledi, ki jih določi ginekolog. Odvzem brisa materničnega vratu za test PAP priporočamo tudi vedno takrat, ko pri ginekološkem pregledu posumimo na bolezenske spremembe materničnega vratu. Odvzem brisa opravimo takrat, ko ženska nima menstruacije, saj obilica krvi lahko vodi k nepravilnemu izvidu brisa. Če ženska dlje časa krvavi, mora seveda vseeno na pregled in ne sme čakati, da bo krvavitev morda prenehala.

Če je ta pozitiven, je potreben pregled s kolposkopijo. Kako ta poteka in kaj razkriva?

Da, če je izvid testa PAP pozitiven in je pozitiven tudi test HPV, priporočamo kolposkopijo. Gre za neboleč pregled, pri katerem ginekolog s pomočjo optične povečave pregleda maternični vrat, in kar je najpomembnejše, odvzame tudi delček tkiva za histopatološko preiskave. Izvid histopatološke preiskave lahko najbolj zanesljivo opredeli, ali gre res za bolezenske spremembe materničnega vratu in katere stopnje (blažje ali hujše).

Kateri stadiji raka se nato lahko izkažejo in kakšni so nadaljnji postopki?

Če ženska hodi na redne preglede, potem najpogosteje odkrijemo blage ali redkeje hujše predrakave spremembe in le zelo redko zelo zgodnjega raka materničnega vratu. Pri ženskah, ki ne hodijo na ginekološke preglede in pridejo najpogosteje na pregled šele zaradi krvavitve, praviloma odkrijemo že s prostim očesom vidno tumorozno spremembo materničnega vratu. Rak materničnega vratu je pri teh ženskah najpogosteje že v razširjeni obliki, stadij III ali IV. V več kot polovici primerov bolnic z rakom materničnega vratu v Sloveniji, podobno kot drugje v svetu, odkrijemo raka materničnega vratu prav pri teh ženskah, ki se ne odzivajo na vabila državnega programa ZORA in nočejo priti na ginekološki pregled. Najpogostejši odgovor teh bolnic je, da pred diagnozo raka materničnega vratu niso imele nobenih ginekoloških težav, zato se jim ni zdelo potrebno priti na ginekološki pregled. Žal pa, ko se težave pojavijo, je zaradi razširjene bolezni zdravljenje najpogosteje pomembno manj učinkovito.

Kako poteka zdravljenje?

Če odkrijemo hujše predrakave spremembe materničnega vratu, strokovno jih imenujemo CIN 2 ali CIN 3, potem sledi odstranitev tega območja z manjšo operacijo, ki jo imenujemo konizacija. Konizacijo lahko naredimo s kirurškim nožem ali z električno zanko. Konizacijo z električno zanko, ki je v zadnjih letih najpogostejši poseg, imenujemo LLETZ. Pri konizaciji odstranimo le majhen del materničnega vratu, in ne maternice v celoti, zato ženska po konizaciji lahko zanosi in rodi zdravega otroka. Bolnice z začetnimi stadiji raka materničnega vratu (stadij I ali začetni stadij II) praviloma operiramo, če splošno stanje bolnice to dopušča, bolnice z napredovano boleznijo pa obsevamo.

Koliko možnosti je po zdravljenju, da se rak povrne?

Rak se lahko povrne vedno, vendar je verjetnost, da bi se rak povrnil pri bolnici, ki je bila zdravljena zaradi začetnega raka, zelo majhna. Lahko se povrne tudi predrakava sprememba materničnega vratu pri ženski, ki je že imela konizacijo, zato so redni ginekološki pregledi tudi pri teh ženskah zelo pomembni.

Kako uspešno je zdravljenje?

Bolnice, ki jih zdravimo zaradi začetnega raka materničnega vratu (stadij I), preživijo pet let v več kot 80 %. Če je bolezen že razširjena v mali medenici (stadij III), je preživetje pomembno slabše. Pet let preživi vsaka četrta bolnica, zato je tako zelo pomembno čim bolj zgodnje odkrivanje bolezni.

Kakšne ima posledice?

Posledice zdravljenja so odvisne od načina zdravljenja, ki ga uporabimo, in se lahko pojavijo v manjši ali večji meri. Če bolnico operiramo, se v primeru obsežnejših ginekoloških operacij lahko pojavijo zarastline, težave z odvajanjem seča, redkeje blata. Tudi po obsevanju se lahko pojavijo podobne težave. Vendar z razvojem medicine vedno bolj težimo k temu, da bi z zdravljenjem povzročili čim manj dodatnih težav in bolnicam omogočili čim bolj kakovostno življenje. Veliko je bilo že storjenega na tem področju in še vedno težimo k novostim.

Vsekakor je pozitivna diagnoza za vsako pacientko izjemno huda izkušnja. Kaj je tisto, kar jim morda olajša to težko izkušnjo?

Predvsem se naj bolnica zaveda, da ni sama na svetu, da ni prva, ki je zbolela zaradi raka, in tudi ne zadnja. Pomembno je, da z upanjem zre v prihodnost in da zaupa svojemu zdravniku in njegovim nasvetom, svojim bližnjim, ki ji želijo dobro in ki jih je morda prav tako strah za njo in se ne odzovejo tako, kot bi si ona želela. Predvsem pa je pomembno, da bolnica ve, da v primeru prevelike stiske, ki je ne more rešiti sama, ni ne sramotno in niti ne kaže na šibkost, če poišče pomoč pri strokovnjakih, ki vedo, kako ji lahko pomagajo. Lahko poišče pomoč tudi pri Društvu onkoloških bolnikov ali sorodnih društvih, saj je nemalokrat prav vzpodbudna beseda bolnice, ki je že šla po tej poti, odrešujoča, vzpodbujajoča, in če je potrebno, tudi najbolj tolažilna.

Na eni izmed novinarskih konferenc ste poudarili, da bi bilo škoda, da imamo cepivo, ki je učinkovito zoper tega raka, in ga ne bi uporabili. Je to po vašem mnenju najboljša preventiva in ali je dovolj varna?

Tudi najnovejši strokovni podatki in podatki o milijonih cepljenih po svetu ne kažejo na to, da bi bilo cepljenje proti okužbam s HPV škodljivo ali da ne bi bilo varno. Seveda pa cepljenje tudi ni vse. Tudi 11-letnim deklicam, ki so cepljene, moramo razložiti, da bodo v prihodnosti morale hoditi na redne ginekološke preglede, saj cepivo ne ščiti pred vsemi HPV, ki lahko povzročajo raka materničnega vratu. Prav tako je tudi pomembno, da deklice vedo, da naj spolne odnose začnejo takrat, ko bodo dovolj psihično in telesno odrasle, da se morajo pred nezaželeno nosečnostjo zaščititi in pri spolnih odnosih uporabljati kondom, ker jih bo zaščitil pred najpogostejšimi spolno prenosljivimi boleznimi.
Ključnega pomena pa je, da se zavedamo, da sodobno preprečevanje raka materničnega vratu temelji na rednih ginekoloških pregledih in odvzemih brisov materničnega vratu ter na cepljenju.

V Ameriki bodo cepili tudi dečke. Je to po vašem mnenju koristno in ali si kaj takega lahko obetamo tudi pri nas?

Ne le v Ameriki, tudi v Avstraliji že načrtujejo, da bodo v rednem državnem programu cepljenj cepili tudi dečke. S strokovnega vidika je tak ukrep zelo utemeljen, saj se okužba s HPV prenaša pri spolnih odnosih in prav je, da pred boleznimi, ki jih povzročajo HPV (benignimi in raki), s cepljenjem zaščitimo oba spola, deklice in dečke. V večini držav po svetu je precepljenost deklic premajhna, da bi lahko pričakovali zmanjšanje okuženosti tudi pri dečkih. Prepričana sem, da je le vprašanja časa, ko se bodo razprave o tem začele tudi v nekaterih najbolj razvitih državah v Evropi.
 

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na