“Ravno sem končala službovanje in pred menoj se je odpiralo neko novo življenje,” se spominja Vesna Bregar, ki bo oktobra dopolnila 60 let. Toda upokojitev se je začela z izzivom, ki pa je danes, ko je zdrava, prerasel v opomin, da je treba uživati res vsak trenutek, ki nam je dan. Marsikaj se namreč lahko nepričakovano spremeni praktično čez noč.

To je Vesna izkusila pred dvema letoma. “V resnici sem imela v vsej tej nesrečni zadevi tudi malo sreče, da sem bila vključena v preventivni program, zaradi česar sem vsako leto hodila na ginekološki pregled ter na pregled prsi.” V ta program so jo povabili pred dvajsetimi leti. Takrat ji je namreč zaradi raka dojk preminila sestra, ki je bila deset let starejša. 

Usodno jutro

Tisto jutro, ko jo je pred vrati zdravstvenega doma čakala družina, da skupaj odrinejo na morje, je bil tako na vrsti le še eden od vsakoletnih preventivnih pregledov. Skoraj dvajset let ni bilo nič narobe, toda tokrat je Vesna, ko se je po pregledu oblačila, v obnašanju ginekologa prepoznala, da nekaj ni, kot bi moralo biti. Res ji je povedal, da bo morala čez dva dneva, v ponedeljek, ko se vrne z morja, v bolnišnico.

“V bolnišnici so me še enkrat pregledali in potrdili diagnozo: velik tumor na jajčniku.” Na srečo se še ni razširil in hitro je bila operirana. Preventivno pa je sledila še kemoterapija. “Mislim, da sem šele, ko se je začela kemoterapija, res doumela, za kaj gre … da se to res dogaja meni ...” Prej je vse potekalo tako hitro. “Najprej sem tudi kemoterapijo dobro prenašala. Že prej sem bila športnica po duši, tako da sem bila telesno dobro pripravljena. Toda peta kemoterapija me je vseeno dotolkla … Pomislila sem, da bi s tem kar nehala … Ampak potem sem le našla moč in končala ciklus. In danes sem zdrava.”

Bolezen je imenovala kar rakun

Med boleznijo je bila pomembna podpora družine – moža, hčere, sina, ki jo je spremljal na vsako kemoterapijo in jo bodril, češ da je tako že zdrava, samo tole še prestaneta … Pravi, da je imela tudi srečo, da se je zaradi sestre že prej včlanila v združenje Europa Donna, ki se bori proti raku dojk in združuje ne le bolnice, temveč tudi njihove svojce. Tako je vedela, da jih v tem najtežjem trenutku lahko pokliče. Poleg podpore družine je namreč pomembna tudi pomoč žensk, ki so šle skozi isto preizkušnjo ali pa se z njo tudi ravnokar spopadajo. “Tako smo se skupaj tolažile in si pomagale. Šla sem tudi na psihoterapijo ... In se na koncu nekako odločila, da jaz to zmorem.” Da se zmore spopasti z oviro, ki jo je na njeno pot postavilo življenje.  Danes s svojimi izkušnjami tudi z veseljem pomaga drugim. Pogovarjali sva se namreč ravno ob priložnosti, ko je združenje Europa Donna odprlo še sekcijo, ki bo pomagala ženskam, ki se spopadajo ne le z rakom jajčnikov, temveč z vsemi raki rodil.

“Mislim, da je grozna že ta beseda,” pravi Vesna, ko govori o raku. “Jaz sem ga zato poimenovala kar rakun. Vsi so se mi smejali že v bolnišnici, ko sem govorila, da bom jaz pa tega rakuna izgnala, da gre svojo pot. Tako sem govorila in to se je tudi zgodilo.” Se pa zaveda, da je imela res srečo, da je vsako leto hodila na preventivni pregled. "Saj lahko bi si tudi rekla, da kakšno leto ne grem, a sem se ga res pridno udeležila čisto vsakič." Sama si je tudi v vmesnem času plačevala ultrazvoke trebuha. Toda rak jajčnikov je zahrbtna bolezen. “Samo par mesecev pred diagnozo sem bila na ultrazvoku, pa se še nič ni videlo. Tako hitro je zrasel tumor. Morda se še nič ne bi videlo tudi, če bi imela sam pregled par mesecev prej.” Na srečo je pregled tumor odkril pravočasno in vse se je končalo dobro.

Bolj kot pa je bolezen napredovala, težje je zdravljenje. Več o raku jajčnikov pa tudi o drugih rakih rodil si preberite tukaj, kjer sta o možnostih preventive in zdravljenja spregovorila dr. Sebastjan Merlo, ginekolog Onkološkega inštituta Ljubljana, in dr. Erik Škof, onkolog internist Onkološkega inštituta Ljubljana.