''Gospa, se opravičujemo, sem bila prepričana, da ni nič''

Mlada je zbolela za rakom dojke, se soočila z bojem za lastno življenje, danes, ko je njeno zdravljenje že zaključeno, prav tako pa je prestala rekonstrukcijo dojk, pa sporoča, da bi rada ljudem povedala, da čeprav imajo ljudje različne izkušnje in nimajo vse zgodbe enakega srečnega konca, diagnoza rak dandanes ne pomeni nujno smrti.

Ko sem prejela telefonski klic, sem bila s partnerjem, počutila sem se kot v filmu, ko je zdravnica izrekla besede ''Gospa, se opravičujemo, sem bila prepričana, da ni nič...'', sem obstala na mestu in čas se je ustavil. Prve misli so bile kar precej zmedene, občutek je bil, kot da sem zapustila telo – najbrž je ta šok kot nekakšen obramben mehanizem telesa, da te obdrži pokonci in da sploh dojameš novico. Ni mi bilo jasno, kaj se dogaja, kaj to zdaj pomeni zame, zakaj je sploh prišlo do tega, potiho sem tudi upala, da so se zmotili. Čez čas, ko se je vse odvijalo in ko sem dobila dobro prognozo, da je to ozdravljivo, sem bila bolj pozitivno naravnana in šla v boj. Čez celoten proces sem si zapisovala dnevnik simptomov, počutja in misli. V bistvu je to nekakšen vrtiljak čustev, od tega, da pride dan, ko težko vstaneš iz postelje in nimaš energije za nič, do tega, da kak dan sploh ne veš, da je s tabo karkoli narobe. Pomembno je bilo, da sem se zavedala, da bo tega enkrat konec, in stremeti k temu.

Zdi se mi, da bi tukaj prej rekla ne kot ja, ampak to zaradi tega, ker nas tega nihče ne nauči in se o tem nasploh premalo govori. To so težke teme in se jih v večini radi izogibamo, dokler se z njimi ne srečamo. Ker pa je tega vedno več, se mi zdi, da bi to morala postati vsebina, o kateri bolj odprto govorimo in se učimo, saj nikoli ne veš, kdaj se ti ali nekdo bližnji znajde v stiski. Je pa res, da ima vsak svojo individualno pot, ni univerzalnega odgovora, kako pomagati človeku. Verjetno je, da tudi sam posameznik zase ne ve, kaj bi si želel, dokler se stvari sproti ne odvijajo, tako da je pomembna odprta komunikacija in spoštovanje želja tistega, ki gre skozi to, saj s tem človeku najbolj pomagaš.

Ko sem začela z zdravljenjem, sem slišala rek, in sicer ''Na dan, ko prejmeš diagnozo, je zadnji dan, ko si poznal starega sebe'', in s tem bi se lahko strinjala. To ni mišljeno slabo, ker se mi je skozi ta proces res spremenil pogled na življenje in nanj res gledam drugače. Zagotovo ti zdravljenje veliko vzame in pride dan, ko fizično ne zmoreš nič, zato je še toliko bolj pomembno, da v glavi ostaneš ravno toliko močan, da ne obupaš nad sabo. Zase bi rekla, da mogoče nisem ravno izgubila stika s seboj, ampak sem se na novo oblikovala ter spoznala in danes lahko rečem, da sem za to zelo hvaležna. V težkih trenutkih mi je pomagala misel, da bo tega enkrat konec, čeprav se mi je ciljna črta parkrat zamaknila in je vse skupaj trajalo dlje, kot smo na začetku pričakovali. Zavedala sem se tudi, da so ljudje, ki morda nimajo tako dobre prognoze in te ciljne črte, kot sem jo imela sama, in to mi je res dalo misliti vsak dan, da kljub temu, da sem se znašla v taki situaciji, imam na neki način srečo in me čaka lepo življenje po končanem zdravljenju.

Ljudje zelo radi jamramo in se pritožujemo nad svojim videzom in tudi sama sem velikokrat našla stvar, ki mi ni bila všeč. Odkar pa sem prejela diagnozo, sem se s telesom povezala na neki drugačen način, začela živeti bolj v stiku s seboj, se začela poslušati in učiti, kaj mi telo govori. Kot že omenjeno, zdravljenje ti veliko vzame, izguba las, teže, kondicije, brazgotine, ki jih dobiš skozi proces, vse to so zelo težke stvari, s katerimi sem se dnevno spopadala in se morala vsak dan znova pogovoriti s seboj, da to ni večno in bo vsega enkrat konec. Danes sem hvaležna za vsak las, ki mi zraste, za kondicijo, ki se vrača, za boljše počutje in upam, da bom ta dober odnos do telesa še naprej gradila in ohranjala.

Močna, ponosna, hvaležna.

Jaz zase lahko rečem, da sem imela čudovito izkušnjo z vsemi od prvega do zadnjega dne in sem jim še danes zelo hvaležna.

Preden sem se odločila za sam poseg, je trajalo kar nekaj časa, da sem to sprejela in dojela, kaj se bo zgodilo. Strah me je bilo tega, kaj sledi po tem, in tudi kako se bom spopadala z novim videzom. Mnogi mislijo in enačijo to z estetskim posegom, da gre ženska na povečavo dojk, kar je daleč od resnice. Zame je bil to psihološko lahko veliko bolj zahteven proces, ker je namen posega popolnoma drugačen. Kar mi je pomagalo pred samim posegom, je to, da mi je eden izmed kirurgov v dolgem pogovoru in mnogih posvetih rekel, da imam dve možnosti; lahko za vedno ostanem ujeta v vlogi žrtve in diagnoze, lahko pa delam na tem, da se sprejmem, grem po novo spodnje perilo in delam na samozavesti, s čimer sem se takoj strinjala in odločila, da bom dala vse od sebe, da izberem drugo možnost. Danes gledam na to kot nekaj dobrega in novega, ni mi žal, da sem se za to odločila, hvaležna sem, da mi je bilo to omogočeno in da lahko mirno živim naprej.

Vsak dan znova je bilo presenečenje, ker nisem vedela, kaj me čaka, in vse mi je bilo neznano. Delno te pripravijo na vse simptome in posledice, ampak dokler jih ne doživiš, ne veš, kaj to pomeni. Najbolj sem bila presenečena, koliko stresa lahko telo prenese, in sem nanj tudi zelo ponosna. Presenečena sem bila tudi, kako je celotna zgodba vplivala na ljudi, da so postali bolj ozaveščeni, da so se iz tega iskreno nekaj naučili in spremenili pogled na življenje. Nimam pa neke negativne izkušnje. Na začetku me je bilo strah, da bi koga lahko izgubila, kar se sicer ni zgodilo, sem prej koga pridobila. Sem se pa tudi z možnostjo izgube ljudi skozi proces sprijaznila in si rekla, da, če kdo odide iz mojega življenja, je mogoče tako namenjeno.

Vsekakor sem si dovolila biti ranljiva, ker menim, da je treba dati čustva iz sebe in je to nujno potrebno, ko ti je težko. Sem pa morala sprejeti, da so šli tudi moji najbližji skozi svoj proces spopadanja in da nisem edina, ki ima težko obdobje, čeprav sem bila jaz ta z diagnozo. Zato sem še toliko bolj mnenja, da je pomembna redna komunikacija in veliko iskrenega pogovora.

Lahko bi rekla, da je šlo za neko vsoto vsega in da zame to ni bila lahka odločitev. Na dojke nikoli nisem gledala kot na organ, ki me poskuša ubiti in da bi se jih morala znebiti. Zagotovo mi ni bilo vseeno, kako bo to estetsko videti, in sem se o tem seveda tudi pozanimala. Prosila sem za čim več primerov, pozanimala sem se pri dekletih, ki jih poznam, kako so se one s tem spopadale, ali so kakšne posledice, omejitve in kaj to pomeni za ženski vsakdan. Želela sem pridobiti čim več osebnih izkušenj in informacij, da sem se lahko lažje za to odločila. Danes mi ni žal, se učim in se sprejemam vsak dan znova.

Rekla bi ji, da sem ponosna nanjo in ji želim, da to vzame kot drugo priložnost zase, da se postavi na prvo mesto, se začne poslušati in živeti polno življenje in da ne ostane žrtev te diagnoze.

Bilo jih je kar nekaj. Prva seveda to, da je partner rekel, da je to skupna bitka in da bova to zmogla skupaj. Ob samem začetku mi je dalo moč dejstvo, ko mi je ena od zdravnic rekla, da je to stvar, ki jo bom preživela in živela dalje, da bo pot zahtevna, ampak mi niso šteti dnevi ali meseci. Med samim zdravljenjem pa to, da mi je bilo ''dovoljeno'' občutiti in izraziti vse, in pa seveda geste bližnjih, dnevna sporočila, da mislijo name, obiski prijateljev in podpora.

''Konec je!'' To je bil trenutek, ko sem se zavedala, da je zdravljenje zaključeno in da lahko zadiham.

Rekla bi ji, da je močnejša, kot misli, in da jo na koncu čaka lepo in polno življenje.

Rada bi rekla, da diagnoza rak ne pomeni vedno smrti. Zavedam se, da ima vsak svojo zgodbo in da žal nima vsaka srečnega konca. Jih je pa veliko, ki imajo vesel konec, in je na drugi strani tega lahko veliko dobrega, veliko naučenega ter bolj polno in kakovostno življenje. V tem nisi sam, obstaja mnogo ljudi, društev in organizacij, ki nudijo pomoč ter podporo, in vedno bo tu nekdo zate, ki ti lahko pomaga priti na dobro stran.