''Ko enkrat preživiš nekaj takega, ne moreš več mimo ljudi, ki se sončijo brez zaščite''

V pogovoru je poudarila tisto, kar pred in med poletjem poudarjajo vsi strokovnjaki; da se ne zavedamo dovolj nevarnosti sonca in pomembnosti zaščite kože. Vabljeni k branju njene osebne izkušnje. 

Po novem letu, 2021 – čas novoletnih zaobljub. Takrat sem bolj opazovala svoje telo, nakar sem na desnem stegnu opazila majhno, črno znamenje, ki je imelo površino cvetače. Saj veste, prvo vprašanje – kaj je to? in hkrati – ah saj ni nič. Nekako sem se po dveh mesecih nekako le spravila do osebne zdravnice, saj sem si znamenje opraskala in je zakrvavelo, v 24h urah pa se je ta tvorba podvojila. V aprilu sem dobila termin na dermatovenerološki kliniki v Ljubljani.

Občutki? Kot da ti nekdo izmakne tla pod nogami. V enem trenutku razmišljaš, da je treba še v službo, v naslednjem pa ti dermatolog pove, da gre za melanom. Nisem imela ne vprašanj, ne odgovorov. Le šok – kako, saj sem čisto okej Pod nujno so mi znamenje izrezali – na Polikliniki, kako sem prišla tja, res ne vem. Želela sem si le domov.... Sledilo je 5 tednov čakanja na patohistološke izvide. Po obdobju vzponov in padcev sem prejela SMS-sporočilo, naj se zglasim na pregled na Polikliniki, kjer sem bila operirana. Kirurg mi je pojasnil izvid in povedal diagnozo – kožni melanom, Stadij 1 z ulceracijo..... Sledilo je zdravljenje na Onkološkem inštitutu. Drugi šok.

Kirurg onkolog mi je posredoval informacije o poteku zdravljenja. Sledilo je rentgensko slikanje pljuč, odvzem krvi in posvet z anesteziologom. Najbolj me je šokirala novica, da mi bodo izrezali bezgavke iz dimeljske lože. Poseg se imenuje biopsija varovalne bezgavke. Na dan operacije so mi na oddelku za nuklearno medicino v rano vbrizgali kontrast. Označene bezgavke so odstranili pri posegu. Opravili so tudi ponoven izrez primarne rane po odstranitvi kožnega melanoma. Še isti dan pa sem lahko odšla domov.Nato je sledilo 14 dni čakanja na izvid, ki sta ga spremljala strah in tesnoba, ki ju občasno še vedno začutim. Na dan posredovanja izvidov mi je kirurg onkolog rekel, da je vedel, da bo vse v redu, saj so bezgavke bile vse zdrave. Oddahnila sem si in se zjokala od sreče. Spoznala sem, kako ljudje slabo cenimo svoje zdravje.

Moj sin, partner, družina. Vsak dan znova sem se opomnila, da me nekdo potrebuje. Pomagale so mi tudi prijateljice. Moč sem črpala iz vsakdanjih drobnih trenutkov. In tek, ki ga naravnost obožujem. Pomagala mi je tudi odlična psihoterapevtka, dr. Barbara Kreš.

Zelo hitro po diagnozi. Na nekem pregledu, na hodniku Onkološkega inštituta sem spoznala Teo. Bila je mlajša cca 10 let in se je 8 let borila z melanomom – z družinsko anamnezo diagnoze melalnoma. Ko sva se spoznali, so jo ravno napotili na paliativno oskrbo. Takrat je jokala. In jaz z njo. Nekje okoli božiča se je poslovila – za vedno. Takrat sem dojela kaj dejansko pomeni diagnoza melanom. Zdelo se mi je neodgovorno, da izkušnje ne delim, če pa lahko komu reši življenje. Ko enkrat preživiš nekaj takega, ne moreš več mimo ljudi, ki se sončijo brez zaščite ali hodijo v solarij in rečejo "nič ne bo."  Začela sem sama, na instagramu (@nekajdisi), kasneje me je medse sprejela Zveza slovenskih društev za boj proti raku z doc.dr Urško Ivanuš, specialistko javnega zdravja, ki je tudi moja zlata mentorica, in postala sem njihova ambasadorka. To delo opravljam še danes. Preko raznih preventivnih dogodkov sem spoznala doc. dr. Barbaro Perić, s katero sva se povezali in me je nekako navdihnila za ustanovitev društva. Danes zelo dobro sodelujem tudi z dermatologi, saj so oni prvi v bojni liniji proti kožnem melanomu.

Najbolj me gane nemoč. Ljudje pridejo prestrašeni, zmedeni, pogosto brez prave podpore. Zelo boli, ko vidiš mlade mamice, očete, nečakinje... Ljudje se ne zavedajo, kako hitro gre pri melanomu lahko za življenje. Še vedno prevladuje miselnost "to se meni ne more zgoditi." In kako malo je potrebno, pa si že v zadnjem stadiju bolezni...

Da, absolutno. Kultura zagorelosti je še vedno močna. Povezujemo jo s privlačnostjo, zdravjem, brezskrbnostjo. Žal pa sončenje brez zaščite ni nobena romantika – je počasna poškodba kože. A to ljudje dojamejo šele, ko jih udari realnost. Tudi profesionalno delam na področju preventive in svetovanja (Strokovna svetovalka za dermokozmetiko – LRP) Na enem izmed službenih brezplačnih pregledov kožnih znamenj je neka gospa, ob suspektu na nodularni melanom (hitro napreduje) rekla a ste vi nori, jaz grem na dopust na Maldive, tam se bom sončila – če me boste rezali, moj dopust odpade. To pa ne dovolim In je šla....vsa jezna in užaljena.... Nekateri še vedno ne odreagirajo pravočasno ob suspektu – rečejo ah saj bom že enkrat šel....In tudi zato se incidenca melanoma v sloveniji veča...

Rdeče pomeni poškodba. To ni prehodna faza, ampak znak, da so celice v stresu. In čeprav se koža navidezno "pozdravi", si vsakokrat bližje nevarnosti – tudi melanomu. Koža si vse zapomni, morda ne takoj, ampak čez 10, 15, 20 let....Veliko ljudi misli, da je umetno sončenje varnejša izbira. 

Solarij ni rešitev, ampak pospeševalnik tveganja. UV-žarki v solarijih so pogosto močnejši kot naravno sonce. Če bi vedeli, koliko mladih deklet z melanomom sem že spoznala, bi si dvakrat premislili. Tudi jaz sem se pražila v solariju pred maturantskim plesom, pa še kako leto več, pa sem ga pridelala. Sama solariju danes pravim sončna krsta. Zdrav solarij ne obstaja.

Najpogostejša napaka je enkraten nanos – zjutraj in potem nič več. Ali pa "sem v senci, ne rabim kreme." Pa je treba ponovno nanašati vsaki dve uri, tudi v senci, tudi pozimi. In ne pozabimo na ušesa, vrat, roke, nos...

Popolnoma. Poletje sem prej povezovala s svobodo in soncem, zdaj pa z odgovornostjo. Sem strastna tekačica in velikokrat se mi ne da zaščitit, pa ves si masten, pa vroče je (sploh v pomladno poletnih mesecih.)....ampak ko pridem skozi vrata, imam melanom na vesti...in se zaščitim. Naravo spoštujem bolj kot kadarkoli, ker vem, da ni samoumevna – tako kot zdravje.

Z enostavno mislijo: kožo imate samo eno. Vsaka neprevidnost danes, lahko pomeni diagnozo čez nekaj let. Samopregledovanje, dermatološki pregledi in zaščita pred soncem niso prestiž – so minimum, ki si ga dolgujemo. Tudi če je izgovor, da se čaka več kot leto dni – še vedno si prijavljen. Bolje kot nič.

Največji izziv je, kako prebiti zid nezavedanja in prepričanj, da se melanom zgodi samo drugim. Največ upanja pa mi dajejo zgodbe, ko nekdo reče: "Zaradi tvojega zapisa sem šel na pregled in mi je zdravnik odstranil nevarno znamenje." To je neprecenljivo.

Melanom ni oddaljena realnost – je tukaj, med nami. Ni ga mogoče "čutiti", ko se razvija – zato je preventiva ključna. Vsaka koža ima svojo zgodbo, vi pa imate izbiro, kako jo pišete. Izberite varno.