Pri 29 letih si zbolela rakom. Kako si izvedela za svojo diagnozo?

Tako je, pri 29 letih sem zbolela za rakom. Prvič sem bulico zatipala maja 2019, opravila tudi punkcijo na Onkološkem inštitutu Ljubljana, ampak izvid je bil laktacijska dojka (takrat sem dojila Mašo, mlajšo sestrico Sare) in v izvidu je pisalo kontrola čez eno leto.

V svojih objavah večkrat poudarjaš, da si hvaležna za svojo bolezen oz. to, kar si se od nje naučila. Nekaj, kar je večini zdravih ljudi nepredstavljivo. Zakaj si hvaležna za izkušnjo oz. kaj ti je dala?

Za svojo bolezen vedno govorim, da sem izredno hvaležna, ker me je iz neke "punčke" spremenila v odraslo žensko, ki je postavila nove temelje in meje, katerih prej nisem imela. Hvaležna sem tudi z vidika, da sem življenje, odnose, situacije začela gledati z druge strani. Ko zboliš, se ti prioritete življenja obrnejo, stvari, ki so bile prej zelo pomembne, so postale nepomembne.

Verjamem, da pridejo tudi 'slabi' dnevi, morda bolje rečeno, težja občutja. Kako predeluješ slednje?

Seveda, takih dni je ogromno. Zelo težko je, ker je veliko dni, ko razpoloženje niha, kot "zapiha veter". Pridejo dnevi, ko ne vidim več smisla življenja, ko samo jokam ... In takrat po navadi pogledam slike za nazaj in pomislim na to, kaj vse sem že dala skozi, koliko punc se je obrnilo k meni za pomoč ... In potem pride to zavedanje, da sem jaz tista, ki lahko slab moment spremeni v dober. To pa zahteva res ogromno dela na sebi.

Kako si se spopadla s svojo diagnozo? Kakšni so bili prvi občutki?

Svojo diagnozo sem prejela po dolgem čakanju v ordinaciji. Kot bi bilo včeraj, se spomnim, ko sva z gospo iz Kamnika sedeli skupaj in čakali, kdaj naju pokličejo ... Najprej je šla noter ona in nato še jaz ... Ko mi je kirurg predstavil diagnozo in potek zdravljenja, so se mi samo ulile solze ... Ko sem prišla iz ordinacije, mi je telefon zvonil, SMS-sporočila bližnjih. Jaz pa samo jok in jok ... Nihče ni smel biti zaradi situacije s covidom ob meni ... Ko sem jokala na hodniku, je prišla do mene prostovoljka, ki me je objela. Takrat mi je ta objem pomenil ogromno in me zelo pomiril. Potem pa sta v meni nastopila adrenalin in začetek borbe.

Kako si svojo diagnozo delila s svojo družino?

Svojo diagnozo sem družini povedala po telefonu ravno zato, ker nihče ni smel biti ob meni zaradi situacije s covidom. Najtežji del je bil klic mamice, ker se je tudi ona takrat borila s to boleznijo. Z njo sem se kar malo pohecala, da bova skupaj hodili na preglede. Sari sem povedala šele, ko sem izgubila lase, ampak sem ji samo povedala, da sem zbolela, da bom nekaj časa brez las in da se bom pozdravila in kmalu bodo tudi laski zrasli. 

Verjetno je malo stvari, ki ti življenje obrnejo popolnoma v drugo smer, vsekakor pa je bolezen ena od njih. Mi poveš, če in kako si začela po bolezni življenje gledati drugače?

Seveda, po bolezni sem na življenje začela gledati z druge plati. Najprej sem sebe postavila na 1. mesto. Začela sem se zavedati, da nisem žrtev te bolezni in da je bolezen prišla z nekim namenom. Bolezni kot same me nikoli ni bilo strah. Nikoli nisem dvomila v to, da je ne bi premagala. Bolj sem se osredotočila na mojo rast in spremembo. In začela sem se zavedati minljivosti. 

Kako je potekalo oz. še poteka tvoje zdravljenje?

Moje zdravljenje je potekalo najprej z začetkom kemoterapij. Za mano je 16 kemoterapij. V mojem primeru, ker gre za trojno negativnega raka, druge oblike ni, samo kemoterapija. Potem je sledila operacija, kjer so mi odstranili obe dojki, obenem pa so naredili tudi odstranitev jajčnikov in jajcevodov, ker sem pozitivna tudi na gensko okvaro gena BRCA1. Potem je sledilo 25 obsevanj, ki so potekala brez težav. Po končanem obsevanju sem prejela še 8 ciklov kemoterapije v obliki tablet. Sledila je rekonstrukcija prsi, katero je opravil mag. Miran Križančič, dr. med., specialist plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije. Je kirurg z več kot 20-letnimi izkušnjami z najzahtevnejšimi posegi na področju plastične in estetske kirurgije. Sedaj pa od marca jemljem zdravilo Olaparib. To naj bi jemala še do sredine naslednjega leta.

Nahajamo se v mesecu oktobru, ki zdaj že tradicionalno velja za rožnati mesec. Zakaj in kako meniš, da je pomembna preventiva in zgodnje odkrivanje bolezni?

Preventiva se mi zdi izjemnega pomena ravno zato, ker je tudi ravno zgodnja faza bolezni izjemno dobro ozdravljiva. Tudi močan imunski sistem v začetni fazi se potem lažje bori z boleznijo. Tukaj bi izpostavila tudi program DORA, da se ženske, ki so vabljenje, res odzovejo na pregled.

Meniš, da te je bolezen spremenila? V kakšnem pomenu in kontekstu?

Zelo me je spremenila. Ravno v tem kontekstu, da sem se zaradi bolezni "zbudila". Da sem se začela zavedati minljivosti in začela živeti tako, kot si ga želim. Spremenila me je tudi v moči. Ko sem zbolela, izgubila mamico, sem se začela zavedati, kakšno moč imam.

Kakšne ljudi imaš rada? Katere lastnosti pri ljudeh ceniš?

Rada imam pozitivne ljudi. Ljudi, ki so polni življenja in upanja. Cenim pa spoštovanje in iskrenost.

Deluješ mi izjemno pozitivna oseba. Meniš, da je tudi pozitivna naravnanost tisto, kar pomaga?

Zase bi rekla, da sem zelo pozitivna oseba. In definitivno je ta moja pozitivna volja veliko pripomogla, da se je moje zdravljenje odvijalo zelo dobro. Ker veliko trenutkov, ko je bilo res hudo, sem premagala ravno z močno voljo in pozitivnim odnosom in veliko mero hvaležnosti.

Velikokrat filozofiramo v prazno, kako bi morali izgledati, kakšni bi morali biti ... Kaj je tisto, kar bi želela sporočiti mladim ljudem, lahko rečeva tudi najstnikom, ki se obremenjujejo (zgolj) s svojim videzom?

Videz se mi zdi, da mlajši kot si, bolj se z njim obremenjuješ. Velik "krivec" tega so tudi socialna omrežja, raznorazne aplikacije, ki obraz spremenijo v neko popolnost. Moj nasvet je, da naj bo videz tak, da se ti počutiš dobro v svojem telesu. Da se počutiš zdravo, udobno, srečno. In ne primerjaj se z drugimi.

Na kaj si v svojem življenju najbolj ponosna?

Na 1. mestu na svoji hčerki. Na to, da sem prestala res ogromno preizkušnjo, ki mi je dala ogromno.

Kakšne hobije imaš rada? Kaj rada delaš, ko imaš čas in voljo?

Rada se družim s prijatelji. Rada hodim v hribe, kofetkam, šopingiram ... Rada pa tudi, še posebno ko punci zaspita, poslušam kak dober podcast. 

Imaš mogoče svoj življenjski moto?

Never give up (Nikoli ne obupaj).

Obžaluješ kar koli v svojem življenju?

Ne, ničesar. Vedno zagovarjam, da se vse zgodi z razlogom. Vse slabo je za nekaj dobro in definitivno ni stvari, ki jo obžalujem.

Meniš, da zdrav človek zna ceniti svoje zdravje ali lahko slednjega cenimo zgolj, ko se nam ali komu od bližnjih zgodi kaj takšnega?

Na žalost mislim, da večina zdravih ljudi ne ceni svojega zdravja v taki meri, kot ga ceni nekdo, ki ga je "izgubil". Pa naj bo to oseba, ki zboli, ali pa nekdo od bližnjih. Na žalost pa je tak tempo življenja, da čas mimo nas leti čisto prehitro. 

Kaj bi sporočila tistim, ki se soočajo s podobnimi diagnozami?

Da naj stopijo v boj z boleznijo pozitivno. Vem, da je to zelo težko pri takih diagnozah in zdravljenju, ampak nek pozitiven mindset je ogromno zdravilo v boju z boleznijo. Dokler ima človek voljo do življenja, je vse možno.