Ko govorite o preventivi raka dojk, se zdi, da gre za več kot le za medicinske preglede, gre tudi za odnos do sebe. Kaj po vašem mnenju pomeni resnično skrbeti zase v kontekstu raka dojk?
Resnično skrbeti zase pomeni, da je del našega vsakdana tudi čas za počitek, gibanje, zdravo uravnoteženo prehrano, pa tudi za pogovor in čustveno ravnovesje. Prevečkrat mislimo, da je preventiva le mamografija ali samopregled, a dejansko gre za širši odnos do sebe – da prisluhnemo svojemu telesu in ne zanemarjamo opozorilnih znakov. Skrb zase ni sebičnost, temveč nujen del zdravja.

Marsikatera ženska se ob diagnozi počuti izgubljeno. Kje naj začne iskati psihološko podporo? Obstajajo v Sloveniji dostopni viri, ki jih priporočate?
Prvi korak je, da si ob soočanju z diagnozo, če sta prisotna občutka nemoči in izgubljenosti, prizna, da potrebuje pomoč – kar je popolnoma normalno v takšni situaciji. V Sloveniji imamo kar dobro mrežo podpore: psihološko pomoč v onkoloških ustanovah v Ljubljani in v Mariboru, podporne skupine v okviru Združenja Europa Donna Slovenija in drugih društev. V našem združenju delujejo sekcije za mlade bolnice, za bolnice z metastatsko boleznijo in za ženske z raki rodil, pogovori in delavnice z ženskami s podobno izkušnjo in s strokovnjaki, kjer ženske dobijo občutek, da niso same. Na voljo smo tudi prek svetovalnih telefonov, elektronske pošte in pogovorov v živo.
Skupnost je beseda, ki jo pogosto slišimo, a v času bolezni dobi povsem nov pomen. Kaj konkretno daje skupnost ženskam, ki se soočajo z rakom dojk, in zakaj je ta povezava tako dragocena?
Skupnost daje občutek pripadnosti in razumevanja. Ko se ženska pogovarja z nekom, ki je šel skozi podobno izkušnjo, dobi upanje in moč, ki ju težko najde drugje. V Europa Donni pogosto slišimo: "Tu sem prvič spet zadihala." Ali pa, da samo tukaj lahko odkrito govorijo o bolezni. To pove vse o tem, kako dragocena je povezanost – iz nje rasteta pogum in zaupanje vase. Vsekakor je tudi strokovna pomoč zelo dobrodošla, vendar je večini dovolj že podpora znotraj društva.

Če se ozrete na letošnje aktivnosti v rožnatem oktobru, kaj je tisto sporočilo, ki ga želite, da si ga ženske resnično vzamejo k srcu?
Slogan letošnje kampanje je "Ne pozabi nase". Z opomnikom, da svoje zdravje postavijo na svoje sezname in lističe – brez občutka krivde. In da gredo na pregled, ko jih program DORA povabi, da se samopregledujejo vsak mesec in da poiščejo pomoč, če karkoli začutijo. Rak dojk, odkrit pravočasno, je v veliki večini primerov ozdravljiv. To je sporočilo upanja, pa tudi odgovornosti do sebe.

Zdi se, da se kampanje, ki opozarjajo na preventivo, dotikajo nečesa zelo temeljnega, in to je, da ženske pogosto postavimo svoje zdravje na stranski tir. Zakaj mislite, da se to dogaja, in kako jih, nas spodbuditi k spremembi, da bomo skrbele in poskrbele tudi in predvsem zase?
Ker smo navajene skrbeti za druge – družino, službo, vse okoli sebe –, sebe pa damo na konec seznama. A ko zbolimo, ugotovimo, da brez nas tudi naši bližnji ne morejo. Sprememba se začne s tem, da si dovolimo poskrbeti zase, da rečemo "zdaj sem jaz na vrsti". Pomaga, če o tem odkrito govorimo, si delimo izkušnje in se med seboj spodbujamo. Delimo si izkušnje, kako zmoremo. Prepogosto v medijih in na družbenih omrežjih vidimo idealne mame in super ženske, premalokrat pa se zavemo, da to verjetno ni prava resničnost in da tudi tem ženskam ni vedno lahko, da tudi one morajo poskrbeti zase, da vse to zmorejo.

Samopregledovanje dojk je preprosto, a pogosto zanemarjeno. Zakaj je ta korak tako pomemben in kako ga lahko oz. bi ga pravzaprav morale ženske vključiti v vsakdan brez občutka strahu ali nelagodja?
Samopregled moramo jemati kot skrb zase, ne kot iskanje bolezni. Ker gre za prvi korak k zgodnjemu odkritju bolezni, sploh ko še nismo vključene v presejalne programe, pa tudi takrat, ko že hodimo nanje. Če svoje dojke poznamo, bomo hitro opazile spremembo. Naj postane mesečni ritual – brez strahu, z zavedanjem, da s tem krepimo svoje zdravje. Pomagamo si lahko z navodili na naši spletni strani ali v naši brezplačni aplikaciji Breast Test. Pomembno je, da ga povežemo s pozitivno mislijo, ne s strahom.

Ko se pogovarjate z bolnicami, kaj vam najpogosteje povedo o tem, kaj jim je v najtežjih trenutkih najbolj pomagalo? Je to pogovor, dotik, informacija, nekaj povsem drugega?
Najpogosteje povedo, da jim je pomagal pogovor – iskren, sočuten in brez olepševanja – o tem, kako dejansko je. Pogosto tudi občutek, da niso same, da jih nekdo razume. Pomagajo drobne stvari: dotik, objem, nasmeh, informacija ob pravem času, kava s prijateljico, sprehod v naravi ... Vsaka potrebuje nekaj drugega, a skupno vsem je občutek, da je ob njih nekdo, ki razume.

Če bi morali opisati, kaj pomeni biti ženska z diagnozo raka dojk v Sloveniji danes, kaj je tisto, kar bi izpostavili kot največji izziv in kaj kot največjo oporo?
Največji izziv je sprejeti diagnozo in živeti z negotovostjo, ki jo prinaša med zdravljenjem in predvsem po njem. A hkrati imamo danes več možnosti zdravljenja in več podpore kot kadarkoli prej. Največja opora pa so ljudje – družina, prijatelji, zdravstveno osebje in skupnost bolnic. Ko vse to povežeš, vidiš, da nisi sama v tem.
Se vam zdi, da se je družbeni odnos do raka dojk v zadnjih desetletjih spremenil?
No, mogoče zato, ker sem že toliko časa v tem, ampak se mi zdi, da zelo. Pred leti se o raku javno ni toliko govorilo, danes pa je to tema, o kateri spregovorimo odkrito, tudi z upanjem. Sprememba je posledica poguma oseb, ki so javno delile svojo zgodbo, in delovanja organizacij, kot je Europa Donna. Še vedno pa moramo graditi kulturo razumevanja – da rak ne definira osebe, temveč je le del njene poti.

Spregovoriva še o tem, zakaj je pomembno, da se ženske odzivajo na vabila programa Dora. Kaj bi jim želeli sporočiti, da bi jih resnično spodbudili in da bi razumele pomen tega programa?
Preprosto – ker Dora rešuje življenja. Mamografija lahko odkrije spremembe, še preden jih lahko zatipamo. Program je varen, strokoven in brezplačen. Želela bi, da ženske razumejo, da z udeležbo poskrbijo zase in za svoje bližnje. Tisti en obisk na dve leti lahko pomeni vse. Dora odkrije spremembe, ki običajno zahtevajo manjši obseg zdravljenja, zato je tudi breme za žensko bistveno manjše.
Kaj bi želeli, da si vsaka ženska, ki bere ta intervju, reče sama sebi kot opomnik, da je njeno zdravje vredno pozornosti?
"Moje zdravje je pomembno. Vredna sem časa, pozornosti in nege." Naj bo to stavek, ki si ga ponavljamo vsak dan – ne le oktobra, ampak vse leto. Skratka, ne pozabite nase.

Bi še sami radi dodali kaj, česar morda še nisva zajeli?
Morda le to – da ni treba čakati, da zbolimo, da začnemo živeti polno. Rak dojk me je naučil, kako dragoceno je življenje in kako pomembno je, da se povežemo, podpremo in si prisluhnemo. Še vedno je moj največji učitelj – vsak dan. Skupaj lahko ustvarjamo družbo, kjer so zdravje, sočutje in povezanost resnične vrednote.





















Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV