Rak zagotovo poseže na vsa področja človekovega življenja. Človekov položaj v skupnosti se spremeni, kadar zboli za rakom. Gre namreč za celostno področje človekovega življenja. Kako pa se vse odvija v partnerskem odnosu in na kakšen način sprejeti bolezen, je v pogovoru obrazložila dr. Vesna Radonjič Miholič, specialistka klinične psihologije.

Kako ponavadi poteka partnerski odnos, kadar eden od njiju zboli za rakom?

Zelo različno. Partnerski odnos namreč, tako kot vsi, lahko gre v določenem hipu na dobro in ponuja izjemno oporo, spet v drugem hipu pa se lahko odnos odvije v negativno smer. Če je le malo čutiti nekega pokroviteljstva, lahko ta občutek ogrozi partnerski odnos. Ker partnerski odnos bi moral biti enakovreden. Lahko pomeni, da v določenem trenutku nastopi preveč prikritega nadzora, preveč prikritih odločitev, v smislu 'se bom jaz odločil, kaj je zate najboljše'. V določenem trenutku je lahko to sicer pozitivno, kadar je oboleli precej na tleh in partner zanj prevzame odgovornost in skrb, vendar, ko pa le zmore – se mora bolnik boriti nazaj za svojo neodvisnost in samostojnost. Čeprav pod občutkom slabe vesti, v smislu 'pa saj mi želi samo najboljše'. Ampak v končni fazi ne more in ne sme sprejeti, da se nekdo namesto njega odloča.

Kako pa gre partnerski odnos skupaj z ostalimi odnosi?

Včasih gre tako daleč, da se morata partnerja dogovoriti, kdo naj pride na obisk, kdo sploh lahko še pride in koliko časa naj bo na obisku. To so kar hude odločitve.

Nekateri partnerji se na bolezen ljubljene osebe odzovejo kot najstniki – iz ljubezni in strahu se začnejo na obolelega jeziti, se odmikati in zapirati vase. Kako ravnati v tem primeru?

Seveda. Ker ne zmorejo. Ker jih je strah. Za takšne bi bilo zelo dobro, če bi imeli oporo pri nekom zunanjem, ki ni vpet v domačo situacijo. Če je mene strah, da bo žena umrla, se sprašujem kako bom sam preživel? Konec koncev, nam lahko tudi otrok umira. S partnerjem se ne morem o tem pogovoriti. S kom naj se o tem pogovarjam? A veste, pri teh partnerskih odnosih in nasploh pri družinah je ena zadeva, za katero nisem prepričana, da jo bom znala lepo opisati. Je pa ključnega pomena. Ko se bolezen zgodi, se čisto vsak odzove na svoj način. Ni splošno znanega odziva. Lahko primerjamo, lahko je podobno. Vendar, kdaj se bom s tem soočil? Kaj se bo pri meni spremenilo? Stare izkušnje, znanja? Neke nedorečene zamere? Kaj se bo odprlo, prišlo na plano?

A veste, dostikrat si v življenju rečemo 'meni gre vse narobe'. Zato, ker ko nam je šlo kaj narobe, smo imeli občutek, da se to dogaja samo nam. Pa se nam ne dogaja nič več in bolj, kot drugim. Ampak ponavadi si rečemo 'na, zdaj pa se mi je še to zgodilo! A ni bilo že to in to in to dovolj?'  

Z vso bero svojih slabih izkušenj se torej odzovem na to izkušnjo bolezni. Ne smemo pa pozabiti, da imamo na drugi strani vedno tudi bero nabranih zmag. Ker smo vse te hude izkušnje uspešno prestali. Ampak se žal v tem trenutku ne spomnemo reči 'Če sem dala vse tisto čez, bom pa še to'. Da pridemo do tega trenutka, ko si to rečemo je namreč potrebno kar nekaj časa. Bolezen se zgodi v nekem življenjskem trenutku, na neki stopnički. V tistem trenutku smo lahko ravno na vrhuncu svojega življenja, lahko pa smo takrat tudi popolnoma na dnu, pa se nam to zgodi. Lahko smo v postopku razveze, lahko smo izgubili službo, pa pride na koncu še to. Lahko izgubimo nekoga, pa pride še to. Lahko pa smo na vrhu kariere, uspeha, otroci so na poti samostojnosti, vse je fino in prav. Pa se nam to zgodi. Ravno zdaj, ko je vse na svojem mestu. Se nam to zgodi.

Se pravi, bolezen v nekem trenutku vstopi v neko konkretno življenje. In mi se z izkušnjo, v kateri se nahajamo, nanjo tudi odzovemo. In potem gremo skozi tisto fazo, ko obupujemo in hkrati upamo. Ko zanikamo in verjamemo. Ko bi se prepustili drugim in rečemo, da zdravljenja ne želimo. Gremo torej od zanikanja, obupa, pa vse do upanja, pa do tega da se z boleznijo soočimo in funkcioniramo. Ampak ta proces ne poteka pri vseh enako. V neki fazi ne verjamemo, svojci pa so že razumeli realno situacijo in že iščejo rešitve ter načine, na katere bi lahko pomagali. Od nas pa pričakujejo, da bomo aktivni in bomo sodelovali. In zdaj nas ta razkorak 'on je že tam, jaz pa sem še vedno tukaj' razdvoji. Od partnerja namreč pričakujemo, da se gledava v oči, imamo pa občutek, da nas ne razume. Ampak, on je morda te faze že dal skozi. Ali pa je obratno. In se jaz soočam z realnostjo in že razmišljam o zdravljenju, on pa mi še vedno pravi 'mogoče pa ni res, morda so se zmotili'. In, ko ga takrat gledam, si lahko mislim 'pa ti si neumen, ne dojemaš kaj se dogaja? Me ne jemlješ resno?'

Ampak ... ta dva se imata lahko resnično rada. Vendar se enostavno nahajata v različnih fazah soočanja z boleznijo. In zato je nujno potrebno imeti odprto in iskreno medsebojno komunikacijo. Kar ne pomeni, da se morate neprestano pogovarjati, 24 ur na dan. To zgolj pomeni, da morate biti pripravljeni, da on lahko drugače razmišlja, doživlja vašo bolezen in jo opazuje s popolnoma drugega zornega kota.

In to dostikrat vpliva tudi na starša, ki jima otrok umira. Posledično gresta narazen. Kljub temu da se imata v resnici pravzaprav iskreno rada. V določenih situacijah ju lahko ta izkušnja zelo povezuje, v nekaterih ju pa ravno ta drugačnost dojemanja lahko razdvoji in se zapreta drug pred drugim. Eden se preobremeni z delom in se na ta način zapre vase, drugi pa opusti vse aktivnosti in se posveti zgolj in samo otroku. To je izredno občutljiva tema, zavedati pa se je treba, da ljubezen ni 'enost'. Zelo radi namreč govorimo v dvojini, kajne? Vendar ljubezen ni enost. Ne doživljava eno. V stiski včasih narobe pričakujemo, da bi drugi moral čisto enako doživljati kot jaz. Želimo namreč prebrati samo odsev svojih misli. Ampak iskrena komunikacija pričakuje, da lahko povem svoje mnenje in, da sem pripravljena slišati tudi drug pogled. In potem greva s tem naprej. Midva se imava lahko rada, tudi če ne vidiva iste stvari enako. To je ključnega pomena.

Ne pomeni, da se imava isto rada, če na isto stvar enako gledava. To v bolezni skoraj da ni mogoče. So stvari, kjer bolniki potrebujejo sogovornika nekje drugje. Vi morate vedeti, da je še ena stvar pri tem pomembna. Vzemiva primer družine dveh mladih. Stara sta recimo 30, 35 ali 40 let. Začela sta družino in imata majhne otroke. Eden od vaju zboli. Kdo se še v to družino vključi? Ta družina bi bila sicer lahko neodvisna, ampak, ko je bolezen, se v slovenski kulturi vključijo še preostali člani širše družine. Babice, dedki, bratje, sestre, prijatelji. Kakšno pa je njihovo stališče? Oni imajo namreč spet popolnoma drug zorni kot. Če zboli mama, kaj pričakujejo njeni svojci, njeni starši? Da bo mož vse prevzel, njegovo sto odstotno podporo in predanost. Če zboli mož, kaj pričakujejo njegovi starši? Enako. Kaj pa pričakujejo njeni starši, če zboli mož? Pa ima ona še majhne otroke poleg? Želijo zaščititi hčero pred dodatnim stresom in obremenitvami. To seveda ni pravilo, vendar po naravi bi morali imeti starši ta zaščitniški instinkt. Narava jih namreč sili, da sta njihovo stališče in zorni kot drugačna. Zato je ta iskrenost v medsebojni komunikaciji tako izredno pomembna, saj ima nedorečeno lahko takoj svojo popačeno predstavo, sliko.

Slovenci zelo neradi govorimo o boleznih in smrti. Predvsem o željah, čustvih obolelega. Raje namreč ignoriramo to dejstvo ter se pogovarjamo o lepših stvareh, kot pa se soočimo s to težko temo. Zakaj?

Seveda. V stisko nas spravlja. Mi se veselimo rojstva otroka, veselimo se porok in zabav. In potrebujemo srečne dogodke. Potrebujemo zaupanje, ravno tako občutek varnosti. Ko opazujem preko svojih vnukov, se zelo bojim teh otroških knjigic. Koliko trdih tem že načenjajo, s čimer seveda ni nič narobe, ampak jih ne bi smeli načenjati na račun pravljic. Jaz moram najprej verjeti v dobro, v dober konec. Potem me počasi pripravi, da ni čisto tako. Eno varnost potrebujem. Zato to delamo na tak način. Seveda pa se je prav tudi o tem pogovarjati. Ampak to se lahko pogovarjamo v nekem varnem krogu, kjer se počutimo varne. Če si ti ves preplašen, če si ti negotov, če ti gre vse narobe, potem je bolezen le še nekaj, kar te dodatno potre. V bolezni vidimo nekaj slabega, neko zlo. Mene pri mojih letih danes ni več strah kakšne življenjsko ogrožujoče bolezni. Zato, ker mi en lep del predstavlja vse tisto, kar sem že uspela doživeti lepega. In če ne bo šlo naprej, bo tudi okej. Ampak, če sem pa jaz dvajset let ali trideset let stara in, če so še otroci majhni ali mladi, midve ne moreva gledati enako. Moj rak in tvoj rak ne bi zmogle gledati enako. Zato je fino, če se ljudje med seboj slišijo, treba je poslušati tudi druge. In zelo fine zame, so te osebne izpovedi bolnikov. Sama temu pripisujem neverjetno visoko vrednost. Prvič zato, ker nekdo govori o nečem, kar je dal skozi. Torej on je še vedno tukaj.  Tudi če govori o trpljenju, to hkrati govori nekdo, ki ga je uspel obvladati. To je žlahtnost.

Jesenski listi ravno tako začno padati z drevesa. Poglejte jih kdaj – kako so lepi in kakšnih različnih, čudovitih barv so. Ampak oni imajo za seboj izkušnje neviht, viharjev, sonca ... marsikaj so prestali, pa so ostali na drevesu in so dočakali svojo barvitost, pa bodo na koncu vseeno padli. Eni padajo zelo nervozno, eni zelo lepo, kajne? To je smrt.

Saj to je smrt kajne? Ampak zaradi tega nas nič kaj dosti ne pretrese. Če bomo pa videli povoženega ježka, bomo to že težje prenesli. Ta izkušnja, da me naučiš, da govoriš o osebni izkušnji. Le to mi lahko odvzame težo. Tudi če mi bo govoril nek psiholog, tudi neka Vesna, ki že 40 let dela na tem področju, si bom mislil 'daj, daj ... ko boš sama umirala, se pa oglasi'. Zato so pomembni tudi ti hospici, kjer drugače gledajo na življenje.

Življenje do smrti bližnje osebe pa po njeni smrti nikoli več ni isto. Občutek, ko si nekoga še danes imel rad, jutri pa ga že ni več. To je hudo.

Še nekoga pozabljamo v vsej zgodbi. To so sorojenci. Kakšne stiske oni doživljajo? Ko se vsi usmerjajo v obolelega, oni pa neopazno opazujejo. Zato bi želela opozoriti pri družinah, kjer je prisotna bolezen, na zelo mirne in pridne otroke. Ti ponavadi najbolj trpijo.

Verjamete v moč misli?

Zagotovo ja. Tam se vse začne in vse konča. Definitivno verjamem v njihovo moč. Morda vam ne zmorejo odstraniti smrti. Vam pa lahko omogočijo polno življenje. Pravico imamo verjeti v dober konec, v dobro. Posledično verjamem tudi v dobre ljudi in tiste, ki so pozitivno naravnani, da lahko v sebi vzbudijo več energije in jo razvijajo. Zato so misli precej pomembne. Da je vaše življenje z njimi kakovostnejše in da lahko dvignete svojo energijo. V tem smislu definitvno verjamem v moč misli.