Rak ščitnice je najpogostejša novotvorba žlez z notranjim izločanjem in izvira iz ščitničnih celic – tirocitov. V zadnjih nekaj desetletjih je prišlo do porasta pogostosti in pojavnosti malignih sprememb na ščitnici. To je v prvi vrsti posledica razvoja in izpopolnjevanja sodobnih diagnostičnih metod, predvsem ultrazvočne diagnostike, ki bistveno učinkoviteje in pogosteje beleži vozle, ki so v splošni populaciji precej pogost pojav.

Rizične skupine in dejavniki tveganja

Med bolniki so bistveno pogostejše ženske (okoli 80 %), najpogostejša starost nastopa bolezni pa je 4. in 5. desetletje pri ženskah ter 6. in 7. desetletje pri moških.

Dejavniki tveganja za nastanek malignih sprememb na ščitnici so:

– izpostavljenost ionizirajočemu sevanju,

– družinska anamneza raka ščitnice,

– pomanjkanje joda v prehrani,

– ženski spol.

Pri nekaterih redkejših oblikah, kot je medularni karcinom, so v osnovi razvoja nekateri dedni sindromi, kot je multipla endokrina neoplazija tipa 2.

Drugi vzročni dejavniki za razvoj raka ščitnice so:

– avtoimunski procesi v telesu,

– slaba in neuravnotežena prehrana,

– določena zdravila,

– stres,

– kajenje in ostalo.

Najpogostejši rak ščitnice

Najpogostejši raki so diferencirani raki ščitnice, kot sta papilarni in folikularni rak. Med manj diferencirane rake ščitnice spadata medularni in anaplastični rak ščitnice.

Papilarni karcinom je zagotovo najpogostejši med vsemi raki ščitnice, saj predstavlja 85 % vseh. Najpogosteje ima odlično prognozo, z več kot 90-odstotnim 10-letnim preživetjem, ključni razlog za dobro prognozo pa je njena občutljivost na jod. Najpogostejši pojav metastaz je lateralna stran vratu.

Folikularni rak ščitnice je naslednji po vrsti s približno 10-odstotno pogostnostjo, ima nekoliko slabšo prognozo v primerjavi s papilarnim rakom, zanj pa je značilna tudi velika občutljivost na jod. Za razliko od papilarnega karcinoma se običajno ne širi v vratu, ampak prizadene oddaljene organe, kot so pljuča, kosti, sapnik, grlo in zlasti centralni živčni sistem.

Medularni karcinom predstavlja manj kot 5 % vseh rakov ščitnice. Za razliko od diferenciranih rakov, ki izvirajo iz tirocitov, se medularni rak razvije iz celic C, ki so odgovorne za izločanje hormona kalcitonina. Približno 75 % medularnih rakov je samotnih sprememb, ostali pa se razvijejo kot del genetske motnje, imenovane multipla endokrina neoplazija tipa 2. Prognoza je bistveno slabša v primerjavi z dobro diferenciranimi raki ščitnice, dodatni dejavniki slabšega izida pa so višja starost in histološki stadij.

Anaplastični karcinom je izjemno redek in predstavlja manj kot 2 %. Napoved je izjemno slaba in večina bolnikov ne živi več kot 6 mesecev od postavljene diagnoze.

Klinična slika in diagnoza

V zgodnjih fazah razvoja ni posebnih simptomov, z nadaljnjo rastjo in širjenjem tumorja pa se lahko pojavijo:

– težave pri požiranju in dihanju,

– hripavost,

– suh kašelj,

– bolečina v vratu z možnostjo širjenja na spodnjo čeljust.

Precej pogosto je mogoče otipati rastočo maso na vratu.

Diagnostična metoda izbora za oceno strukture ščitnice je ultrazvok. Je varna, zanesljiva in široko dostopna metoda, s katero analizirajo velikost ščitnice, morebitne vnetne spremembe, pa tudi same vozle v tkivu ščitnice. Ultrazvok zanesljivo vizualizira bistvene značilnosti nodusa, kot so njegova velikost, pravilnost ali nepravilnost robov, odmev ultrazvočnega valovanja, prisotnost ali odsotnost vaskularizacije znotraj nodusa, kot tudi razmerje nodularnih sprememb glede na ostalo ščitnično tkivo. 

S temeljito ultrazvočno analizo vozlov ocenijo potrebo po nadaljnji diagnostični obravnavi. Če so ultrazvočni kazalniki neugodni, je naslednji korak izvedba citološke punkcije.

Zdravljenje

V primeru popolnoma sumljivega ali čistega citološkega izvida je indicirano operativno zdravljenje. Pred samim posegom je treba v okviru običajne predoperativne obdelave poleg rutinskih laboratorijskih izvidov in drugih standardnih preiskav oceniti hormonsko stanje ščitnice, ultrazvočno diagnostiko pa je treba dopolniti še s temeljitim pregledom ščitnice. 

Rezultat ultrazvočne analize vratu neposredno vpliva na načrt in obseg kirurškega posega, ki v primeru že prisotnih metastaz na vratu vključuje tudi disekcijo na lateralnem predelu vratu.

Po operaciji in razmeroma kratkem pooperativnem okrevanju je pomembno počakati na dokončno patohistološko potrditev operiranega ščitničnega tkiva. V primeru dokončne potrditve dobro diferenciranega raka ščitnice se uvedba nadomestnega zdravljenja z levotiroksinom odloži do scintigrafije celega telesa štiri do šest tednov po operaciji. Scintigrafska obdelava je nujna zaradi ocene prisotnosti morebitnih mikrožarišč ali večjih žarišč preostalega tumorskega tkiva.

V skladu z ugotovitvami in oceno specialistov nuklearne medicine se izvede radiojodna ablacija preostalih tumorskih žarišč. Občutljivost dobro diferenciranih rakov na jod je ključna v okviru zdravljenja z radioaktivnim jodom. Po scintigrafiji celega telesa in morebitni ablacijski terapiji se začne nadomestno zdravljenje z levotiroksinom, v povprečju v močnejših, supresivnih odmerkih, s ciljem zmanjšanja tveganja za ponovitev osnovne bolezni. Terapevtske možnosti pri slabo diferenciranih rakih ščitnice so bistveno šibkejše in vključujejo sistemsko zdravljenje s citostatiki in obsevanje.

Zadnjih 30 let je zaznamoval pomemben napredek pri diagnostiki in zdravljenju raka ščitnice, najpogostejše novotvorbe endokrinega sistema. Prognoza izida zdravljenja in preživetja je odvisna od vrste tumorja ščitnice, njegove klasifikacije, starosti bolnika in možne razširjenosti bolezni. Čeprav ima večina od njih odlično prognozo, je pri raku ščitnice potrebno dolgotrajno spremljanje pod nadzorom endokrinologa ali specialista nuklearne medicine.

Povzeto po adiva.hr