V večini primerov ni tako usodna, a zdravniki so bili prepričani, da se bo mali Ciaran rodil z najhujšo obliko. Mati in njenega partnerja 31-letnega Rossa Kelterja so opozorili, da morda njun otrok ne bo nikoli hodil, govoril, šel sam na stranišče in da bo imel celo krajšo življenjsko dobo. ''Ko so nama povedali, da najin dojenček ne bo imel nikakršnega življenja, sva bila popolnoma na tleh. A vedela sem, da splava ne bi prenesla, saj sem si že od nekdaj želela dojenčka. Zato sem ga zavrnila.''

Njena intuicija pa jo je vodila na pravo pot. S partnerjem sta se odločila, da ne bosta obupala, ampak da bosta sprejela vse, kar jima bo življenje postavilo na pot. Pa četudi paraliziranega otroka. Na dan poroda sta doživela presenečenje. Ciaran se je maja 2012 rodil zdrav, leto dni kasneje pa shodil. ''Trenutek, ko sem ga videla narediti prvi korak, je bil zame čudežen. Najboljši dan v mojem življenju. Res nekaj prečudovitega. Sedaj, ko odrašča, vidim, da je enak kot ostali otroci. Zame je pravi čudež,'' je pojasnila.

Kako so se zdravniki lahko tako zmotili, Gemma še danes ne ve. ''Zelo si želim opravičila bolnišnice. Zaradi njihovih opozoril, bi lahko naredila splav in ni mi jasno, kako so se lahko tako zmotili.Vem, da zdravniki le opravljajo svoje delo, a preden nekomu rečejo, naj splavi, bi se o tem morali dobro prepričati.'' Kljub vsemu je presrečna, da se je vse dobro izšlo. ''Tako vesela sem, da nisem splavila. Takšen, kot je, je popoln.''

Predstavnik za odnose z javnostmi iz bolnišnice Greater Glasgow je pojasnil: ''Ultrazvok omenjene pacientke je izvedel izkušen in usposobljen specialist prenatalne medicine, ki je kasneje družini nudil vso svojo oporo. Po protokolu usposobljen porodničar ali ginekolog ob diagnozi spina bifida z nosečnico spregovori o vseh možnostih, ki so ji na voljo. Povedati ji mora tudi, kakšni so različni scenariji fizičnih in duševnih motenj, ki bi lahko prizadele dojenčka, vključno z najhujšimi abnormalnostmi, ki so povezane z diagnozo. Takrat vedno tudi priznamo, da ne moremo natanko napovedati izzida in da ne moremo napovedati do kakšne mere, bo stanje prizadelo otroka. Naše osebje prav tako mora noseči ženski pojasniti, kakšne so njene možnosti ob takih diagnozah, vključno s predhodno prekinitvijo nosečnosti. Kljub vsemu pa nosečnica ne bi smela čutiti pritiska, da mora splaviti.''