Zgodilo se je povsem iznenada …

Ko se je Peter vračal domov in premagoval stopnice, s katerimi se je soočal vsak dan in mu nikoli niso predstavljale posebnih težav, ga je močno stisnilo v prsih. Bolečina je bila tako močna, da je v trenutku vedel, da je nekaj hudo narobe. Poklical je hčer, ki je medicinska sestra, in ta ga je takoj napotila na urgenco. „Čeprav je bila bolečina res huda, sem se vseeno odločil, da se usedem v avto in sam odpeljem do bolnišnice. Sem namreč borec in ne vdam se tako hitro. Bil sem prepričan, da bom zmogel pripeljati do Ljubljane,“ se spominja tragičnega dneva. In res mu je vsem bolečinam navkljub uspelo priti do zdravnikov. Ti so mu takoj pregledali kri in naredili vse potrebne preiskave. Bilo ni nobenega dvoma – Peter je pravkar doživel srčni infarkt.

Po infarktu je moral marsikaj spremeniti

Zdravniki so Petra na zdravljenju obdržali teden dni, nato pa so ga spustili v domačo oskrbo. In čeprav je od tragičnega dneva minilo že šest tednov, sta pred Petrom še vsaj dva meseca okrevanja. Vsak teden se mora trikrat pripeljati na terapije na ljubljansko polikliniko, kjer zdravniki redno spremljajo delovanje njegovega srca. Spremeniti je moral tudi način svojega življenje. Pred infarktom sem bil vedno fizično aktiven, pripoveduje Peter: „Veliko sem kolesaril, pogosto sem hodil na lov, kjer sem prehodil na kilometre. Ves čas sem bil v pogonu. Nikoli nisem ležal doma. Zdaj, po infarktu, sicer dvakrat na dan hodim na dolge sprehode – dnevno prehodim približno 10 kilometrov – na kolo se pa še nisem spravil, čeprav mi zdravniki pravijo, da lahko začnem tudi s kolesarjenjem.“ Spremeniti je moral tudi prehranjevalne navade, čeprav je že pred infarktom jedel dokaj zdravo, pravi: „Res je, da sem rad jedel meso, a vedno sem jedel pusto meso, saj nisem maral mastnega. Tudi kajenje sem opustil že pred dvanajstimi leti, a takrat sem se potem v dveh letih zredil 22 kilogramov. Alkohola tudi nisem pil. Edino, kar sem delal narobe, je bilo, da sem jedel veliko preslano hrano.“

Zdaj ima doma svoj hladilnik, kjer je le hrana, ki jo lahko jé. Tako je skušnjava manjša – če ne vidi hrane, ki jo jedo ostali v družini, se lažje drži predpisanega jedilnika. Predvsem pa je ključ do uspeha odločnost, je prepričan Peter: „Biti moraš trmast. Jaz sem najprej razčistil sam s seboj, v svoji glavi, tako da zaenkrat nimam težav. Jem in pijem pač tisto, kar lahko – namesto čaja z rumom čaj z limono, ribe in piščanca, kruh iz otrobov. Edina navada, ki sem jo obdržal, je jutranja kava s prijatelji – to je naša tradicija že osem let in te ene kave na dan mi zdravniki niso prepovedali.“

Polagam vam na srce: "Pazite nanj, kolikor le lahko!"

Pri Petru so se znaki pokazali že prej. Dvakrat ga je stisnilo v prsih in zmanjkalo mu je sape, a temu ni posvečal posebne pozornosti. Bolečina je takoj minila in niti v sanjah si ni mislil, da sta to bila pravzaprav dva manjša infarkta, kot so mu kasneje povedali zdravniki. Zato svetuje vsem, tako starejšim kot mlajšim, tako športnikom kot tistim, ki se s športom ne ukvarjajo, naj poskrbijo za preventivo: „Takoj, ko začutite bolečino v prsih, tudi če je minimalna in hitro mine, odidite k zdravniku na pregled. Bodite pozorni na svoje telo in počutje.“ Seveda pa je koristno tudi, da poskrbite za zdravo prehrano in fizično aktivnost ter tako vsaj do neke mere zmanjšate možnosti srčnih bolezni.