Mi pa smo ta čas obiskali Ljubljanski klinični center, kjer nam je prof. dr.Simona Gaberšček, dr. med., pojasnila, da je v večini primerov rak ščitnice dobro ozdravljiv rak. ''Diferencirani rak ščitnice ni nevarna oblika raka, to je tudi najbolj pogostejša oblika raka. Prognoza je odlična in ozdravitev je več kot 90 odstotna,'' je pojasnila. Druga oblika raka ščitnice, imenovana anaplastični rak ščitnice, pa ima zelo slabo prognozo, a je k sreči tudi izjemno redka.

Dejavniki tveganja

Raku ščitnice so bolj izpostavljene ženske, najpogosteje pa se pojavi med 20. in 65. letom starosti. ''Dejavniki tveganja za razvoj raka v ščitnici so izpostavljenost radioaktivnem sevanju zlasti v otroštvu, lahko se pa pogosteje pojavlja tudi v določenih družinah,'' pove profesorica. Radioaktivnemu sevanju smo lahko izpostavljeni na primer zaradi obsevanja vratu zaradi nekih drugih bolezni, ob nesrečah v jedrskih elektrarnah. Uporaba radioaktivnega joda za diagnostiko ali zdravljenje ščitničnih bolezni pa ni povezana z večjim tveganjem za razvoj raka ščitnice. Verjetnost za pojav raka je tem večja, čim mlajša je oseba, ki je bila izpostavljena sevanju.

Večinoma bolniki z rakom ščitnice nimajo nikakršnih simptomov in bolezen navadno odkrijejo z ultrazvokom povsem po naključju. A pri nekaterih se pojavijo simptomi, ki jih lahko prepoznamo. ''Bolnik bi lahko recimo opazil neko oteklino na vratu v področju ščitnice ali pa to opazi nekdo drug. Včasih je prvi simptom – vendar redko – povečana bezgavka na vratu. Večinoma pa bolniki ne opazijo ničesar,'' še doda.

Tudi če posamezniku ob ultrazvoku odkrijejo oteklino ali vozliček, pa to še ne pomeni, da ima raka. Le približno 5 do 10 odstotkov vozličkov je tudi rakavih. Sicer pa večina bolnikov z rakom ščitnice po zdravljenju dobro okreva. Večinoma potrebujejo zdravila za nadomeščanje ščitničnih hormonov, a je njihovo življenje lahko povsem običajno.