''Avgusta leta 2017 sem v zadnjem mesecu porodniške izvedela, da sem zbolela za rakom dojke. V tistem trenutku sem se najprej spomnila na mlade paciente, ki smo jih zaradi neozdravljive bolezni odpustili domov ali poslali v hospic, kjer so poskrbeli zanje pred smrtjo. K sreči jih je bilo malo – a prav ti so tisti, ki ti najbolj ostanejo v spominu. Moja izkušnja dosedaj je vedno bila le z druge strani – s strani zdravnika. A ko sem  prišla na stran pacienta, sem šele razumela, skozi kaj gre bolnik. To je bilo učenje potrpežljivosti, ponižnosti in hvaležnosti.''

Preberite še: Tanja iz Ljubljane: 'Rak je prišel prej kot pričakovano'

''Sprva je bilo veliko dobronamernih fraz, ki jih tako pogosto uporabljamo: 'Pogumna si, premagala boš to.' Bom res? Še včeraj sem bila 34-letna klinična onkologinja in mati dveh otrok, danes pa sem profesinalna borka z rakom? Rak se mi ni zdel kot boj in nikoli ne bom več rekla pacientom, naj gredo v bitko z njim.''

''V svoji karieri sem predpisala nešteto kemoterapij, a sem se kljub temu spopadla s presenečenji. Na primer, da intravenozni deksametazon, ki ga prejmeš za slabost, povzroči mravljinčenje zadnjice, če ga vbrizgajo tja. Da subkutani filgrastim za povečanje proizvodnje belih krvničk zapeče, če pride direktno iz hladilnika. Največje spoznanje za moj ego pa je bilo, kdo v resnici prinaša veliko spremembo za bolnila. Kot zdravnik, ki predpisuje zdravljenje, se mi je vedno zdela moja vloga najpomembnejša. A za pacienta so v resnici ključnega pomena medicinske sestre, ki se mu nasmejejo, ko gredo mimo, mu rečejo prijazno besedo, ko ga pridejo pogledati. Pa prostovoljec, ki ti prinese skodelico čaja. Komplementarni terapevt, ki ti ponudi refleksoterapijo ali pogovor med zdravljenjem. Pa sestra, ki najde žilo v prvem poskusu.''

Preberite še: To zmanjša tveganje, da bi se pojavil rak dojke

''Kot zdravnica nisem nikoli obiskala podporne skupine Maggie's center. A sem kasneje odkrila, da predstavljajo prava nebesa za pacienta, za prijatelje in družino, saj smo se tam lahko odmaknili od vrveža bolnišnice. Niti sanjalo se mi ni o raznoliki podpori, ki jo nudijo. Vsekakor bom v prihodnosti svoje paciente usmerila nanje.''

''Izguba las je nekaj, nad čimer smo bili pogosto nezaskrbljeni v prezaposleni bolnišnici. Sama sem bila velikokrat kriva tega, da sem pacientu preprosto le porinila lasuljo v roke na poti iz ordinacije. A izguba las je pomembna. Spremeni identiteto posameznika. Skrbelo me je, kaj si bodo otroci mislili o meni in da sem sedaj videti kot žrtev. Na koncu je moja hči rekla: ''Mami, brez las si tako kot dedek Pete.'' Nato pa je nadaljevala s sestavljanjem sestavljanke. Zame je bilo priporočilo kolega, naj si pomagam z rutami, ki jih prodaja lokalna stilstka, poslano iz nebes. Ruta je popolnoma spremenila mojo podobo. Naučila sem se zavezati ruto tako, da sem še vedno lahko ostala samozavestna in da sem bila videti manj kot dedek Pete. Prav na ta način nisem bila več žrtev, ki se zadržuje za zaprtimi vrati.''

''Nisem bila presenečena nad tem, da je bila kemoterapija izčrpavajoča. Prvi del zdravljenja sem predvidela. Lažje je bilo, ko sem se zamotila z domačimi opravili in s preživljanjem časa s prijatelji in družino. Prav tako sem tudi redno telovadila, da bi se počutila bolje. Drugi del zdravljenja, ki je poznan tudi pod imenom 'rdeč hudič' med blogerji, ki pišejo o zdravljenju raka, pa je bil naporen. Štiri ure po kemoterapiji sem čutila močno potrebo po tem, da sem se ulegla in spala. Čutila sem tako ekstremno utrujenost, da mi je prinesla solze na lica. Bilo je nekaj, česar še nisem izkusila. Dati pacientom dovoljenje, da so v prvih dneh po kemoterapiji prijazni sami s seboj, ne pričakovati, da bodo funkcionirali vsaj približno normalno. To je nekaj, česar se bom sedaj kot zdravnica bolje zavedala.''

Preberite še: Shannen Doherty razkrila bolečo podobo same sebe med kemoterapijo

''Po zadnjem ciklu kemoterapije sem se pričela pripravljati na operacijo. Po operaciji sem hodila na fizioterapijo in prejela povabilo na skupinsko terapijo, da bi ohranila gibljivost rok. Ker je toliko brazgotin, lahko roke postanejo otrdele. Ni bilo šans, da bi bila tisti pacient, ki po operaciji na radioterapiji ne more dvigniti rok nad glavo. K sreči se je naporna fizioterapija splačala in med radiopterapijo, sem lahko normalno dvignila roke in prešla zdravljenje brez zapletov.''

''Sedaj, ko načrtujem svojo vrnitev na delo, upam, da bom lahko bolj cenila paciente, ki gredo skozi to pot. Danes razumem, kako vredno je delo tudi drugih zdravstvenih uslužbencev in kako lahko naredijo veliko razliko pri pacientovem počutju in njegovi izkušnji zdravljenja. Ne glede na to, s kakšnimi pritiski se soočajo.''