Študentka Tiara Rain DeHaan-Palubiak iz Wisconsina je priznala, da je v času študija postala 'okostnjak' in da je zaradi anoreksije njeno telo pričelo ugašati. 22-letnica, ki jo kličejo Tia, danes okreva po anoreksiji, v videu, ki ga je objavila na internetu, pa je opisala, kako je postala obsedena s štetjem kalorij. Zaradi svoje striktne diete je njeno telo postalo povsem šibko, trpela je za nenehnimi migrenami, bolečinami v telesu, pogosto krvavela iz nosu, izostala ji je tudi menstruacija.

Kot je povedala, so njene prave težave izvirale še iz otroštva, ko sta se njuna starša ločila in se nato znova poročila. Njen oče je nato leta 2008 tragično preminil, leto dni kasneje pa je prestala naporno operacijo hrbtenice, ki je bila posledica močne skolioze. Po operaciji se je morala znova naučiti hoditi. Včasih je veliko jedla in imela hitro presnovo, njene najljubše jedi pa so bile bogate s sladkorjem in maščobami. A veliko je telovadila, zato je vse pokurila. ''Vedno mi je bilo veliko do zunanjega videza. Zdelo se mi je, da bolje kot bom videti, bolj me bodo ljudje imeli radi. Dolgo časa sem se spopadala s pomanjkanjem samozavesti. Od nekdaj sem si želela biti manekenka. Kljub vsemu si nisem nikoli mislila, da se bom 'poškodovala' zato, da bi bila lepa. Ko sem prišla na fakulteto, sem bila srečna. Bila sem svobodna. In da bi le svoboda trajala za vedno.'' Kmalu za tem, ko je pričela študirati, je spremenila svojo prehrano in postala vegetarijanka. ''Želela sem izgubiti kilograme in pri tem sem želela biti najboljša. Zato sem začela hujšati. Ko sem shujšala, sem želela izgubiti še nekaj kilogramov.'' Tako se je ujela v začarani krog, ko nikoli ni bilo dovolj. ''Vse stvari, zaradi katerih sem trpela v preteklosti, se mi sedaj niso več zdele tako žalostne. In to je bila stvar, ki sem jo imela pod nadzorom. Svojo težo sem lahko nadzorovala.''

Kasneje je postala veganka in bila vse bolj obsedena s kuhanjem veganskih jedi. A večinoma jih sama ni pojedla. Ko se je vpisala v zadnji letnik, je staršem obljubila, da bo pridobila nekaj kilogramov, a je še vedno hujšala. Takrat se je že zavedala, da je suha, a štetje kalorij je prišlo v njeno navado. ''Začela sem nekaj, česar nisem mogla prekiniti. To je bila kot neka pošast, ki ni želela iz moje glave.'' Ko je jedla le še surovo zelenjavo, je bila že popolnoma shirana. Pogosto se je zbudila zmedena in anksiozna. Pričela je izgubljati spomin, bila izčrpana in poleg šole delala v dveh službah, da ni imela časa razmišljati o hrani. ''Izgubila sem vse svoje prijatelje, ki sem jih nekoč imela. Svet je zame postal črno bel. Imela sem le dve izbiri. Da hujšam ali ne hujšam. Če nisem hujšala, sem imela občutek, da sem bila zguba. Ko se ti nekdo posmehuje in reče: 'Preprosto kaj pojej', lahko rečem, da ni tako preprosto, kot se sliši. Fizično bi res lahko nekdo vzel kos hrane in ga pojedel, a mentalno je bilo to, kot da bi uničil najpomembnejšo stvar v življenju, ki si si jo zadal.'' Anoreksija je prevzela njene misli in njeno telo. Kot pravi, je postala njena najboljša prijateljica in naredila bi vse, da bi jo obvarovala.

Ko je tehtala le še 34 kilogramov, so jo v šoli poslali k svetovalki. Ta jo je poslala k zdravniku in kontaktirala njeno mati. Tia je svojo mater poklicala tudi po telefonu in ji vse priznala. Kot pravi, ji je bila družina v neverjetno oporo pri okrevanju. Mati je bila sprva jezna, a kasneje je bila njena največja opora skozi vse zdravljenje, ko se je izvijala iz primeža anoreksije. ''Pred tem sem se oddaljila od vseh ljudi, ki so me imeli radi in prenehala sem se ukvarjati z aktivnostmi, ki so me osrečevale. Če me v roke ne bi vzela svetovalka, bi bila danes mrtva. Verjetno bi še naprej hujšala in zagotovo bi pristala v bolnišnici. Lahko bi mi tudi odpovedali organi in lahko bi umrla.''

Trajalo je več mesecev preden si je sploh priznala, da se spopada z anoreksijo, a sčasoma se je njeno stanje izboljšalo. Danes je veliko bolj raznoliko prehrano, a ostaja veganka. Kljub temu je pridobila bolj zdravo telesno težo, zdravniki pa so ji testiralit udi srce, kri in kosti in povedali, da so sedaj bolj zdravi. Ko bo letos zaključila svoj študij psihologije in komunikologije, načrtuje, da se bo vrnila domov in dobila služo v podjetju, kjer bo skrbela za stike z javnostmi. Da bi drugim pomagala premagati anoreksijo, pa se je odločila, da bo svojo zgodbo delila v videu, ki ga je posnela. Rada bi tudi destigmatizirala motnje hranjenja. ''Ko sem se borila z anoreksijo, sem spoznala, kako stigmatizirana bolezen je to lahko. V svojem videu sem želela deliti svojo izkušnjo, da bi povsem odkrito pojasnila, kako se počuti posameznik, ki se spopada z motnjo hranjenja. Moj cilj je povečati razumevanje te motnje hranjenja.''

Dejala je tudi, naj ljudje podprejo tiste, ki se spopadajo z anoreksijo, da se ne bi počutili osamljene. ''Hujša, kot je bila moja motnja hranjenja, bolj sem se izolirala od ljudi. Od sebe sem odrezala vse svoje prijatelje in počutila sem se popolnoma osamljeno. Ljudje so strmeli vame, si šepetali, a redko kdo je v resnici govoril z mano. Podpora, prijateljstvo in prijaznost je tisto, kar pri tej motnji hranjenja vsak trpeči zagotovo najbolj ceni.''