Po operaciji je imela Natalie dva šiva v popku in rana bi se morala zaceliti v nekaj dneh. A nekaj ur po operaciji je opazila, da ji je rana pričela močno krvaveti in da je dobila hudo vročino. Njena mati in teta sta skušali ustaviti krvavitev, a jima ni uspelo. Prav zato so Natalie hitro odpeljali nazaj v bolnišnico. ''Zdravniki so me pregledali in opazili, da imam visoko vročino. Mislili so, da sem se prehladila. Znova so me zašili in opravili nekaj rutinskih pregledov krvi. Ko so prišli rezultati testov, sem imela zelo visoke vrednosti belih krvničk - okoli 86.000, normalne vrednosti so okoli 10.000.''

Zdravniki so sprva mislili, da je vzrok za visoke vrednosti belih krvničk okužba, zato so ji dali antibiotike. Ker ni bilo spremembe in je bila vrednost belih krvničk še vedno visoka, so ji povedali, da bo morala v drugo bolnišnico na dodatne preglede. Natalie pravi, da se takrat ni zavedala, da je to pomenilo kaj bolj resnega. Preprosto je mislila, da se najbrž spopada s slabokrvnostjo. ''Bilo je zelo čudno in nihče ni dal meni ali moji materi nobene informacije.''

Ko so prišli v Concord bolnišnico, so ji pojasnili, da ji bodo morali opraviti biopsijo kostnega mozga, kar je pomenilo, da ji bodo v hrbet zapičili veliko injekcijo. Bila je popolnoma prestrašena. Naslednji dan je izvedela, za kaj gre. ''Raka so mi diagnosticirali na materin rojstni dan in sedaj je to le še dan, na katerega imam zelo slab spomin.''

Njena diagnoza, kronična mieloidna levkemija, je pomenila, da mora takoj na kemoterapijo, Natalie pa je diagnozo zelo težko sprejela, saj nihče v družini ni imel te bolezni, poleg tega se je pred diagnozo počutila dobro. ''Pred tem sem bila mlada ženska z običajnimi ženskimi težavami in endometriozo, nato pa sem imela raka.''

Čakalo jo je šest tednov kemoterapije, za katero pravi, da je bila brutalna. ''To je bilo šest najhujših tednov mojega življenja. Ves čas sem bila šibka, ves čas sem bruhala in imela sem hude bolečine v kosteh. Bila sem tako šibka, da se nisem mogla niti sama tuširati.'' Diagnoza je nanjo vplivala tako fizično kot čustveno. ''Izgubila sem veliko prijateljev in samo družina mi je stala ob strani. '' Njena mati, oče, brat in sestra so bili nenehno ob njej.

Po kemoterapiji so ji dejali, da se lahko vključi v program za poskusno zdravljenje, ki vključuje jemanje zdravila, imenovanega imatinib (glivec). Gre za zdravilo, ki ga bo morala jemati do konca življenja, da bi rak, ki ga ima, ostal v mirovanju. A seveda to ne pomeni, da ga bo lahko jemala brez stranskih učinkov, ki vključujejo utrujenost, slabost in zadrževanje vode.

Kot pravi, si sedaj bolj kot vse drugo na svetu želi, da ji ne bi bilo treba jemati zdravil. Enkrat se je brez posvetovanja z zdravnikom odločila, da jih bo nehala jemati, a se je rak vrnil. Vse od tedaj - devet let po diagnozi levkemije - zdravila jemlje še naprej. ''Sovražim dejstvo, da moram jemati zdravila, a počasi sem to pričela sprejemati.''

Danes je stara 30 let in skuša živeti kar se da polno življenje. Pred kratkim se je poročila z ljubeznijo svojega življenja Mickom, za katerega pravi, da je njena največja opora in da ji daje novo upanje. Prav tako je mačeha dvema otrokoma. Razkrila je, da si tudi sama nekoč želi imeti otroka. ''To predstavlja veliko tveganje, a sem na to pripravljena,'' pravi. ''Dejstvo, da imam raka, me ne določa kot osebo, ne naredi te šibkega, ne glede na to, kako se fizično počutiš. Naredi te močnejšo osebo od znotraj navzven. Zato je pomembno, da kljub raku še naprej živiš polno življenje, pa čeprav to pomeni, da obdržiš službo, ki te veseli ali se odpoveš nečemu ali nekomu, ki te ne osrečuje. In nikoli ničesar ne obžalujte. Življenje je prekratko za to.''