1. Zakaj ste se lotili pisanja knjige, v kateri ste spregovorili o umiranju in smrti?

Knjigo sem začela pisati, da bi se ljudem ta čas z neozdravljivo boleznijo zdel bolj domač. V knjigi so predstavljene zgodbe ljudi, ki jih vpletam v vsakdanje življenje, kajti želela sem si, da bi to dogajanje, vezano na umiranje in smrt, postalo tako domače, da bi nekako nevtralizirali ta tabu, ki ga imamo pred neozdravljivo boleznijo, ki ni samo rak, je tudi srčno popuščanje, jetrna odpoved, ledvična odpoved, pa različne nevrološke bolezni …

2. Kaj kot zdravnica, ki se ukvarja s paliativno oskrbo, opažate pri bolnikih z neozdravljivimi boleznimi in pri njihovih svojcih? Kako se ponavadi soočajo s tem?

V tem času se nekako zgodi refleks, da je treba bolnika odpeljati v bolnišnico in da mu samo tam lahko pomagajo. V resnici pa bolniki želijo predvsem ta čas preživeti doma, če se le da. In ker pri nas paliativna oskrba še ni prav dobro razvita, tem bolnikom ni prav lahko. Soočajo se namreč tako s telesnimi težavami ob bolezni, ko je treba znati oceniti, kako se lahko bolniku v tem času pomaga oziroma s katerimi zdravili, kot tudi s psihičnimi stiskami, ki so verjetno v tem obdobju ogromne. Gre pa v tem času tudi za čisto praktične zaplete, kot na primer kako oskrbeti bolnega v domačem okolju, kaj vse narediti iz praktičnih vidikov, da mu bo lažje … Tako lahko takšen tim paliativne obravnave bolnikom in svojcem marsikaj olajša, svetuje in pomaga. Pri paliativni oskrbi pacienta namreč sodelujejo številni ljudje – poleg zdravnika in medicinske sestre še socialna delavka, psiholog, fizioterapevt, po potrebi dietetik, po potrebi tudi svetovalec duhovne oskrbe in prostovoljci.

3. Kako pa se zdravniki soočate s smrtjo svojih pacientov? Vam je hudo ali to pač jemljete kot del službe in nenazadnje tudi življenja?

Spominjam se, da v času, ko sem zaključevala študij, to je bilo leta 1984, še ni bilo nobenega govora o tem, da lahko naši bolniki tudi umrejo. V zadnjem času pa na medicinskih fakultetah bodoče zdravnike poučujejo tudi te teme, čeprav se mi zdi, da potem vsak zdravnik najde nek svoj način oziroma mehanizem soočanja s smrtjo pacientov. Tudi zdravnik je namreč v prvi vrsti samo človek in vsi zdravniki nekako izkusimo dogodke in čustvene reakcije bolnikov. Pred tem ni cepiva oziroma ni recepta, kako se pred tem obraniti, a pravzaprav se mi to niti ne zdi potrebno, kajti zdi se mi, da je to nenazadnje nekakšen del življenjske izkušnje. Mislim, da se je tem izzivom in čustvom prav tudi prepustiti in iz tega vzeti najboljše lekcije življenja in se s tem na nek način pripraviti tudi na svojo lastno minljivost.

4. Kako pa se vi soočate z vsem tem? Vam uspe službo in vsa nanjo vezana čustva ter razmišljanja pustiti v službi ali vse to nosite v sebi tudi domov, v zasebno življenje?

Mislim, da nihče ni sposoben povsem zapreti vrat pred profesionalnim življenjem, poklicem ... in v naslednjem trenutku potem doma zaživeti popolnoma drugačno življenje. Jaz verjetno ti dve sferi prepletam še toliko bolj, ker s tem, ko razvijamo novo panogo v medicini, je potrebnega še veliko več dela kot samo tisti obvezni službeni čas in sem praktično neprestano z mislimi pri razvijanju tega področja. Tudi moja družina živi s tem enako kot jaz in me v tem tudi podpira – brez tega bi verjetno morala odstopiti od tega poslanstva.