Kmalu po rojstvu je zbolel za mišično distrofijo

Kljub temu da so Iztoku že kmalu po rojstvu začele pešati mišice, kot otrok ni imel nobenih težav pri soočanju s svojim obolenjem. ''Verjetno gre zahvala za to moji mami, ki me je že od samega začetka vzgajala v prepričanju, da nisem v ničemer drugačen v primerjavi z drugimi. No, morda le v tem, da ne morem igrati košarke, nogometa in podobnega, ampak sem si rekel: ''Tega tudi še marsikdo drug ne igra.'' Tako že odkar se zavedam svojega obstoja na tem planetu, na svoje obolenje gledam kot na del svojega življenja in ga seveda sprejemam,'' pripoveduje Iztok. Pa vendarle mu je bilo nekoliko težje v osnovni šoli, ko se je kot odraščajoči fant začel bolj zavedati samega sebe in svoje identitete. Takrat se je prvič pojavil tudi strah, ali ga bo okolica vzela za svojega ter kako ga bo sprejela. A ko se je soočil s strahovi in dvomi, ga nič več ni moglo ustaviti. Tudi ko je moral v sedmem razredu osnovne šole zaradi prešibkih mišic bergle dokončno zamenjati za invalidski voziček, se ni vdal in je odločno stopil novim izzivom naproti. ''Sam električnega invalidskega vozička nikoli nisem dojemal kot stigmo, ampak kot pripomoček, ki mi bo oziroma mi je olajšal življenje ter omogočil samostojnost,'' pripoveduje.

Življenje zajema z veliko žlico

Iztok se je odločil, da bo s svojimi izkušnjami in pozitivnim pogledom na svet pomagal tudi drugim gibalno oviranim ljudem. Vpisal se je na Fakulteto za socialno delo in začel aktivno sodelovati z invalidsko organizacijo Društvo distrofikov Slovenije, kjer pomaga s svojim znanjem in nasveti. V prostem času se rad druži s prijatelji. ''Imam veliko prijateljev, s katerimi se hodimo ven zabavat, gremo v kino, na ogled kakšne tekme in podobno,'' pravi Iztok. ''Moje življenje je zelo polno in kakovostno, ne glede na to, da imam mišično distrofijo. Ljudje smo predvsem socialna bitja, zadovoljujemo potrebo po druženju, in pri invalidih ni to prav nič drugače.'' Iztoka v življenju zanima veliko stvari in do zdaj se mu še ni zgodilo, da bi ga gibalna oviranost omejevala pri uresničevnju želja, zanimanj, ciljev. ''Moja bolezen mi ni nikoli vzela optimizma in volje za dosego nekih ciljev v življenju. Morda tudi zato, ker drugačnega načina življenja ne poznam, saj ne vem in nikoli nisem niti imel možnosti izkusiti, kako je živeti brez mišične distrofije,'' še dodaja Iztok.

Za invalide je pri nas relativno dobro poskrbljeno

Optimističnega Iztoka smo povprašali tudi, kako je za invalide poskrbljeno v naši državi. Zanimalo nas je, ali je po njegovem mnenju javni promet dobro prilagojen za ljudi na invalidskem vozičku, ali imajo kraji, kamor zahaja, urejene sanitarije za invalide in podobno. ''Moram priznati, da nisem takšen, da bi ves čas tarnal in se pritoževal, kako v naši državi ni nič dovolj dobro, kako je vse zanič, kako ni urejeno to, kako ni urejeno tisto,'' odgovarja Iztok. ''Včasih je treba pogledati z drugačnega zornega kota in reči, to je pa dobro in pohvalno, veseli smo, da se je to uredilo, spremenilo, dopolnilo.'' Seveda kdaj zaide tudi v lokal, restavracijo, trgovino, kjer ni sanitarij za invalide, a se že kako znajde. Pravi, da je obiskal že kar nekaj evropskih mest in da je tam veliko slabše poskrbljeno za invalide kot pri nas. ''Naša država ima relativno dobro urejeno invalidsko varstvo. Veliko stvari je dobrih. Vseeno pa bi se dalo še marsikaj izboljšati. Naša država bi lahko več pozornosti namenila boju proti predsodkom in stereotipom do invalidov, ki so še vedno močno zakoreninjeni v naši družbi. Tukaj želim opozoriti zlasti na sposobnosti, talente in zmožnosti invalidov, ki v naši družbi niso dovolj dobro opažene,'' pripoveduje. A ravno zaradi takšnih otpimističnih in aktivnih ljudi, kot je sam, ki si nenehno prizadevajo za izboljšanje življenja in možnosti invalidov, je vsako leto zaznati večji napredek tudi v tej smeri.