Odločitev je sprejel po dolgoletnem boju z rakom, o katerem je pisal tudi v svojem blogu. Leta 2010 je zbolel za rakom žolčevoda, ki so mu ga kasneje kirurško odstranili. A žal se je bolezen aprila 2016 vrnila in se kmalu razširila tudi v pljuča. Zdravniki so dejali, da je rak tokrat neozdravljiv. Po dolgih letih trpljenja je včeraj preminil s pomočjo prostovoljne evtanazije. Ta je v Belgiji dovoljena že od leta 2002, ureja pa jo poseben zakon, ki zahteva, da je prosilec zanjo v času vložitve prošnje priseben. Napisana ne sme biti pod pritiskom, prosilec jo mora poslati večkrat. Odobrena je lahko samo, če je bolnik v zdravstveno brezizhodnem položaju ali ima trajne neznosne duševne bolečine. Tudi zdravniki, ki jo opravijo, morajo delati prostovoljno, nujno je tudi posvetovanje z drugim zdravnikom in najmanj enomesečno čakanje. Večina ljudi, ki se v Belgiji odloči za evtanazijo je po pisanju BBC starejših od 60 let in so bolehali za neozdravljivo obliko raka.

Tako kot se je za to odločil tudi Pieter Hintjens, ki je v svojem blogu 22. aprila letos zapisal: ''Pogovor o umiranju zagotovo ni lahka tema. Še posebej pri bolezni, kot je rak, saj te dobesedno poje od znotraj, ko te izdajo tvoje lastne celice. 'Bori se proti raku,' mi ljudje še vedno rečejo. 'Ne obupaj! Potrebujemo te!' Že to prepričanje, da je rak boj ... To je mit, ki ga hočem razbiti in prepričanje, ki ga hočem zgraditi na novo. Želim razkriti pravi boj, ki ga bijemo bolni z rakom. Izjava 'Peter, moraš se boriti. Ne dovoli, da te rak premaga' v meni prebudi številna čustva. Kaže na prepričanje 70-ih klet, češ da je 'bolezen samo v tvoji glavi' in na fantazijo o tem, da lahko s pozitivnim razmišljanjem ozdravimo mutacije genov. Najhujše pa je to, da vzbuja občutek krivde. Ali to, da na koncu umremo pomeni, da se nismo dovolj borili? Če traja šest mesecev preden umrem, sem zato bolj učinkovit pri boju proti raku kot nekdo, ki umre v šestih tednih? To razmišljanje ni samo brezčutno, a tudi kruto. Proti raku raku nič bolj ne 'izgubimo boja' kot naš telefon ne izgubi boja s prazno baterijo. Mutacije bodo vedno zmagale in ne gre za vprašanje, ali bodo ali ne, ampak le, kdaj bodo zmagale. To prepričevanje 'lahko ga premagaš' ima resne vplive. Odgovornost za smrt kot težak kamen vrže v naročje bolnega,'' je zapisal in dodal: ''Moj sosed, sicer zelo prijeten človek, je zadnje mesece vsakič, ko sva se srečala, zame pripravil pravo navijaško točko. Končno me je pred kratkim videl kot rakavega bolnika. Prejšnji teden sva se srečala na ulici pred hišo in takat sem si ravno do konca obril lase in nosil sem masko za kisik. 'Sedaj umiram, Hussein,' sem mu rekel. 'Zdravljenje je nehalo učinkovati'. Končno je prikimal in sprejel resnico. Sedaj sva se le lahko pričela pogovarjati o realnosti. Končno je stekel pogovor o tem, kaj se bo zgodilo z mojimi otroki, ko bom umrl in tako naprej.''

Lažje je bilo, ko se je tudi sam sprijaznil z dejstvom, da umira. ''Veliko raje bi še živel, a ne bom in sedaj je smrt neizogibna. In želim si, da bi nastopila takole: ne želim se več boriti proti raku z upanjem in pozitivizmom, raje počasi sprejemam, da smrt ni nekaj negativnega, in to z majhnimi pozitivnimi koraki v to smer. In raje to počnem v družbi kot sam.''