Bila je prizadeta, hudo prizadeta. ''V tistem trenutku sem se hotela samo skriti, skriti pred svetom! Nekoč sem bila inštruktor aerobike in plesa, danes ne zmorem niti nekaj samostojnih korakov v trgovino! Na srečo je bil to samo trenutek skrivanja, saj je natanko ta dogodek v meni vzbudil željo o ozaveščanju ljudi o multipli sklerozi in ozaveščanju, kako srečni so lahko tisti, ki so zdravi!''

Da nekaj ni v redu z njo, je vedela že pred 20 leti, po končani gimnaziji, preden se je vpisala na študij fizioterapije. Takrat na levo oko skorajda ni več videla. ''Vsi so mi govorili, da je kriv stres, a jaz sem vedela oziroma čutila, da temu ni tako. Vedela sem, da je nekaj dosti hujšega,'' pripoveduje. Pri bolnikih z multiplo sklerozo se namreč sprva pokažejo simptomi, kot so motnje vida, še posebej zaznavanja barv, otopelost ali ščemenje določenega predela telesa, utrujenost, oslabelost udov in občutek težkih udov. Prihaja do težav s koordinacijo gibov in ravnotežjem, tudi nerazločni govor ali vrtoglavica. Simptomi se poslabšajo, če so bolniki pod stresom ali so utrujeni. Približno polovica bolnikov z multiplo sklerozo ima težave s koordinacijo in spominom. Sčasoma, ko bolezen napreduje in je zaradi okvare mielina prevajanje živčnih impulzev popolnoma onemogočeno, lahko pride do delne paralize telesa, ko bolniki potrebujejo tudi invalidski voziček. ''Zdravnik nevrolog je potrdil moj sum in ko sem izvedela za diagnozo, sem si res zaželela umreti,'' se spominja.

A ne za dolgo, odločila se je, da ne bo obupavala, a da bo čim bolj uživala svoje življenje in ga zajemala z veliko žlico. Vsaj dokler bo to lahko počela. ''Postala sem vaditeljica aerobike in cele popoldneve sem preživela v aerobični dvorani ali na rolerjih. Uživala sem življenje! Res, da je bil študij naporen zame, saj sem se borila z utrujenostjo, a sem ga zaključila z zelo dobrim povprečjem. Še danes sem ponosna nase in ta uspeh oziroma vsi moji uspehi me ženejo naprej.''

Prav znanje, ki ga je pridobila med študijem fizioterapije ji je močno pomagalo dodobra razumeti svojo bolezen in odkriti načine, kako si pomagati. A bolezen vztrajno napreduje. Sedaj se ponoči zbuja zaradi bolečin in krčev in zjutraj komaj zleze iz postelje. Že nekaj korakov do kopalnice je zanjo velik napor. Ves čas ima bolečine v vseh mišicah, še posebej v vratnih in hrbtnih mišicah, njene noge so zakrčene, desna je skorajda ne uboga več. ''Sedaj je bolezen napredovala v taki meri, da komajda prehodim nekaj metrov in imam motnje ravnotežja ter zato pogosto padam. A vseeno zame to ni razlog, da bi nehala hoditi v službo. V bistvu lahko rečem, da še niti enega dneva nisem bila na bolniškem dopustu. Kot vodja fizioterapije v avstrijskem terapevtskem centru res da delam predvsem sede, torej v pisarni, a je delo zelo odgovorno in prav nič manj naporno. Moji nadrejeni in vsi ostali sodelavci velikokrat pokažejo navdušenje nad voljo in energijo, ki jo vlagam v vse, kar delam. Poleg tega še poučujem nemščino študente fizioterapije in sem del ekipe, ki fizioterapevte poučuje najnovejšo metodo Medical flossing.'' Vsak dan nadene tudi športna oblačila in telovadi. Telovadi toliko, kolikor pač zmore. ''Vem, da nikoli ne bom več tekala s svojimi otroki, niti šla na sprehod, vsaj ne brez invalidskega vozička. Vem namreč, da ga bom kmalu potrebovala. A kljub temu ne gledam na to kot na poraz. Voziček mi bo le v pomoč pri doseganju daljših ciljev, predvsem kar se razdalj tiče, vse ostalo bo prepuščeno meni sami! Ker sem borka in ker se ne bom predala kar tako!''