27-letna Kat Manzullo iz Floride je več kot deset let trpela za anoreksijo. Kot pravi, se je vse začelo že, ko je bila stara 7 let, ko so jo sošolci zbadali in se je med kosilom 'skrivala' pred njimi. Že od nekdaj je imela nizko samopodobo, a pri 18-ih letih je pričela stradati. Prepolovila je svoje porcije hrane in pričela telovaditi petkrat na teden. Teža je upadala in stradanje se je nadaljevalo. Stradanje je postalo njen vsak dan in tudi, ko se je odločila, da bo znova pričela normalno jesti, ji to ni več uspevalo. Kar sedemkrat je zaradi izčrpanosti pristala v bolnišnici. Vedno znova si je prisegla, da bo premagala svojo motnjo hranjenja, a vedno znova zapadla v začarani krog stradanja. ''Več let sem se borila z anoreksijo in zaradi svojega zdravstvenega zavarovanja nisem dobila psihiatrične pomoči. Vsakič, ko mi je ni uspelo premagati, je bilo ob povratku na stare navade stanje še slabše,'' je povedala za britanski Mail Online. ''Bila sem brez upanja in nihče mi ni mogel pomagati, anoreksija me je imela v svojih krempljih.''

Ves čas je bila izčrpana, le s težavo se je še premaknila s kavča. Ko je maja lansko leto pristala v bolnišnici, ker je tehtala le še 38 kilogramov, pa se je odločila za spremembo. ''Ko sem pristala v bolnišnici, je sestra mislila, da sem bolnica z rakom ali aidsom, saj so bila moja lica upadla, kosti so mi štrlele izpod kože, moji udi so bili samo še tanke paličice. Bila sem kot okostnjak in sem umirala. Videti sem bila kot bolnik z rakom. Ko je sestra mislila, da imam raka, me je šokiralo. To je bil eden izmed trenutkov, ko sem spoznala, da se borim za svoje življenje. Spoznala sem, da je to zadnja priložnost, da svoje življenje spravim na prave tire.''

Nekaj se je premaknilo v njej in tokrat je bila odločnost dovolj velika, da je premagala bolezen. Brez podpore njenega moža, ji ne bi uspelo. ''Motnje hranjenja so resnično težka mentalna bitka. Le stežka sem pridobivala telesno težo, moj mož pa mi je ves čas stal ob strani. Tako me je podpiral in ne morem si niti zamisliti, kako hudo mu je bilo gledati žensko, ki jo ljubi, umirati pred njegovimi očmi. Ozdraviti sem želela tudi zaradi njega. Ko si v tako slabem stanju, samo obstajaš, a želela sem si, da bi znova živela.''

Pričela je jesti in začela redno hoditi na psihoterapijo. Danes tehta veliko bolj zdravih 47 kilogramov, a hkrati priznava, da njene bitke z anoreksijo še ni konec. ''Želja po izgubi kilogramov bo vedno v meni. To bo vedno težka bitka, a želim živeti srečno življenje, zato bo vredno boja. Upam tudi, da se bom kmalu lahko znova vrnila v šolo, da bi lahko kasneje pomagala drugim ljudem z motnjami hranjenja. Tudi za to si želim biti zdrava.''