A 24 ur kasneje je deček le s težavo dihal, ni mogel govoriti in je izgubil vid. Prestrašena starša sta se vrnila v bolnišnico in tokrat je osebje prepoznalo izjemno resno stanje. Mladostniku je koža dobesedno pričela odpadati s telesa, mehurji pa so zajeli 65 odstotkov površine njegovega telesa. Zdravniki so se borili za njegovo življenje, tri dni pa je bil priklopljen na aparate za ohranjanje življenjskih funkcij. Utrpel je tudi redko poškodbo oči, zaradi katere so morali zdravniki starše opozoriti, da bo morda ostal slep oziroma, da mu bodo vid skušali povrniti z operacijami.
Njegova starša 40-letni Robyn Moult in 49-letna Daryn Chambers sta bila v tistem trenutku le vesela, da je še živ. Čeprav je ušel najhujšemu, pa danes 13-letni Calvin še vedno ni okreval. Prestal je več operacij oči, s katerimi so mu delno uspeli povrniti vid, a mora vsakih nekaj ur nanašati kapljice v oči, poškodovane so tudi njegove veke. Nesrečnež se tudi dve leti kasneje še vedno spopada s kronično utrujenostjo, njegovo telo je prekrito z brazgotinami ima težave pri požiranju. Spopada se z depresijo in post travmatskim stresom.
Prav zaradi tega par premišljuje o tožbi bolnišnice, ker takoj niso prepoznali stanja in ker so sprva diagnosticirali norice. Kot trdijo, bi deček lahko utrpel veliko manj stranskih učinkov, če bi zdravniki sindrom prepoznali takoj. Poleg tega menijo, da bi bilo tudi okrevanje lažje, če bi mu pomagali takoj, ko so se pojavili simptomi. ''Mislim, da bi morali narediti preiskavo. Kot kaže, bi se zdravnik moral o stanju Calvina posvetovati z bolj izkušenim zdravnikom. Takoj bi ga morali poslati na oddelek za zdravljenje opeklin, da bi preprečili hujše opekline in brazgotine. Njegova obravnava je bila nepravilna, zato so ostale boleče posledice.''
Predstavnik za odnose z javnostmi Addenbrooke bolnišnice pa je povedal, da ne more komentirati omenjenega primera: ''Posameznih primerov ne moremo komentirati, saj bi s tem kršili pravico zaupnosti do bolnika.''
Stevens-Johnsonov sindrom
Stevens-Johnsonov sindrom je huda reakcija na zdravila. Poimenovana je po dveh ameriških pediatrih, ki sta jo prvič opisala leta 1922. Prizadene okoli enega do dveh ljudi na milijon ljudi in je pogostejša pri ženskah. Simptomi navadno vključujejo kožne izpuščaje, mehurje v ustih, ušesih in v nosu ter otekline očesnih vek. Če stanja ne zdravijo, lahko privede do smrti. Možni zapleti so trajna slepota in poškodbe pljuč. Ko je postavljena diagnoza, mora zdravnik takoj prekiniti jemanje zdravila, ki je povzročilo reakcijo. Sicer pa zdravljenje poteka z infuzijo in terapijo za pospeševanje celjenja ran. Antibiotike predpišejo, kadar je nujno, da preprečijo nadaljnjo infekcijo ali sepso. Pacient za lajšanje bolečin prejme tudi protibolečinska zdravila, kot je morfij. |
KOMENTARJI (2)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV