Najstnico so v bolnišnici Nottingham prvič sprejeli septembra 2011, ko so zaradi močnih bolečin v trebuhu sumili razlitje slepiča. Kmalu po njenem 18 rojstnem dnevu so ji diagnosticirali redko obliko raka jeter, ki vsako leto prizadene le 200 ljudi na svetu. Gre za fibrolamelarni hepatocelični karcinom (FBC), zaradi katerega so ji opravili operacijo in ji odstranili rakavo tkivo. Po operaciji so ji rekli, da je ozdravela.

A nekaj mesecev kasneje so se simptomi vrnili, v bolnišnici pa je niso jemali resno. Niso je želeli sprejeti ali ji lajšati bolečin. Bronte je takrat v svoj dnevnik zapisala: ''Mama je skušala govoriti z mojim onkologom, a ji ni prisluhnil. Morala ga je celo prositi, če imam lahko še en pregled pri zdravniku. Kot je videti, mu res ni všeč, če mu zastavlja preveč vprašanj.''

Tako sta skupaj z mati Lorraine Doyne pričeli iskali odgovore na spletu: ''Niso nama želeli pomagati, tako sva si morali sami in sva naredili svojo raziskavo na spletu. Odkrili sva ameriško fundacijo za fibrolamelarnega raka, ki je imela svojo spletno stran in kjer je bilo pojasnjeno, za kakšnega raka gre. Hkrati je pisalo, da obstaja veliko tveganje ponovitve raka. Ko sem zdravniku povedala, da vem, kaj se dogaja z mojo hčerko in da naj ji pomagajo, mi je odvrnil, naj neham googlati bolezen.''

Simptomi so se le še slabšali, šest tednov pred njeno smrtjo pa so bili nevzdržni, zato je šla na urgenco. V svoj dnevnik je zapisala: ''Tako sem jezna. Zdravnik je bil izjemno nesramen in je samo skomignil z rameni. Sarkastično je rekel, da lahko prespim v bolnišnici, a mi ne bodo pomagali. Zato bom morala počakati na naslednji pregled.''

Nekaj tednov pred smrtjo je zapisala več tvitov, s katerimi je klicala na pomoč:

''Potrebujem odgovore. Želim vedeti, kaj se dogaja. Nekaj ni v redu. Naveličana sem tega.'' Poleg tega tudi: ''Moje telo je slabo. #pomagajtemi'' In še: ''Že mesece mi je slabo. Naveličana sem tega občutka. V bolnišnici niso zaskrbljeni, zato skušam živeti s tem.''

Najstnici niso pomagali pri lajšanju simptomov, niso je jemali resno in so jo dobesedno ignorirali. Ko je izgubljala kilograme in bila že popolnoma shirana, so ji rekli, da je podedovala bolj suho postavo. Deset dni pred smrtjo pa so obupano Bronte končno sprejeli na onkološki oddelek bolnišnice Nottingham. Tam je nato tiho preminila.

Kako se kaj takega lahko zgodi, njena mati še danes ne razume. ''Po operaciji so nama rekli, da se vidimo čez 20 let. Občutili sva olajšanje, a vseeno je bilo malo nenavadno. Ko ti diagnosticirajo redko obliko raka, padeš v črno luknjo, kjer nimaš veliko informacij in dostopa do kliničnih študij. Rak postane loterija. Zato bi v takih primerih morala biti dobra komunikacija na prvem mestu,'' je danes prepričana mati Lorraine.

Iz bolnišnice, kjer so Bronte zdravili, pa je dr. Stephen Fowlie sporočil: ''Bronte je umrla manj kot 16 mesecev po diagnozi izjemno redkega raka in operaciji, ki je obetala. Čeprav smo ob ponovitvi bolezni preiskali vse možnosti zdravljenja, vključno s poskusnimi zdravljenji v drugih centrih, na žalost nobena nadaljnja operacija, kemoterapija ali radioterapija ne bi učinkovala pri njeni izjemno agresivni obliki raka. Žal nam je, da je bila naša komunikacija z Bronte in njeno družino slaba. Nismo jim dovolj prisluhnili. Bronte bi morali napotiti na onkološki oddelek veliko prej. Veliko smo se naučili iz te izkušnje. Njena mati nam sedaj pomaga pri razumevanju, kako izboljšati pomoč to vrstnim pacientom.''