''Kemoterapija vam bo podarila morda še kakšen mesec, če bo delovala, a možnosti so zelo majhne, mi je dejala zdravnica. Prav zato mislim, da imam veliko srečo, da sem leto dni po tem še vedno tukaj,'' piše Angležija Susan Briscoe in nadaljuje:

''Pred tem sem bila zdrava, fit in srečna 50-letnica, a preprosto nisem imela sreče. Zato bom sedaj umrla. A s tem sem se pomirila. To je bila tudi prva stvar, ki sem jo povedala svojim najljubšim. Mojemu fantu, staršem in mojima dvema fantoma. ''Imam res hudega raka. Dolgo ne bom več živela. Pomirjena sem s tem.'' Pogledali so me globoko v oči, še bolj tesno prijeli za roke, solze so jim spolzele po licu, ko sem jim to povedala. A del, da sem s tem pomirjena, so razumeli. Samo pokimali so. Vedeli so, da mislim resno. Bila sem pomirjena s tem. Sem pomirjena s tem. Vedeli so, da bo vse v redu.''

Preberite še: Močno sporočilo umirajočega 24-letnika, ki bi ga morali vsi prebrati

Kot priznava, so bili to zanjo najtežji, a hkrati najlepši pogovori. ''Čeprav je bilo grozljivo, ker so jim prinesli toliko bolečine, od njih v teh trenutkih nisem čutila nič drugega kot čisto ljubezen. In prav med temi pogovori ni trajalo dolgo, preden smo se znova smejali. In ena prvih stvari, ki me jih je moja diagnoza naučila, je bila, da čeprav je umirjanje pomenilo ogromno izgubo, je pomenilo tudi prejemanje najlepših daril, sreče in ljubezni. Ne samo zame, a tudi za moje ljubljene.''

Postala je tudi veliko bolj hvaležna. ''Spoznala sem, da imam do neke mere izbiro o tem, na kaj se bom osredotočila. Lahko sem žalostna za vse, česar ne bom izkusila v življenju - to, da ne bom postala babica, je zame najbolj boleče - ali pa sem lahko hvaležna za čudovita darila, ki jih bom še izkusila. Kot na primer, da sem hvaležna za vso pozornost in ljubezen, ki sta mi jo dajala moja čudovita fanta. Odločila sem se za hvaležnost in to mi je pomagalo, da sem ostala srečna in vesela tudi v teh trenutkih. Seveda je še vedno prisotno žalovanje, a solze so v zadnjem času redke.''

Pričela je pisati tudi svoj blog The Death Project, kjer redno piše o svojem življenju z neozdravljivim rakom. Želi si, da bi ljudje vedeli, da umiranje ni tako grozljivo, kot se bojimo, da je. V njem odkrito govori o svojih občutkih in si želi, da bi tudi drugi ljudje na smrt gledali z manj strahu. ''Vedno rečem, da smrt ne pomeni konec sveta, čeprav seveda na nek način pomeni natanko to.''

Preberite še: 3 največja obžalovanja ljudi tik pred smrtjo

Tudi v najtežjih trenutkih skuša ohraniti smisel za humor, saj ji to pomaga iti naprej. ''Ko si dovolimo, da zaobjamemo absurdnost življenja s humorjem, vse postane lažje. Na ta način tudi lažje začnemo težke pogovore. Mojemu fantu je bilo težko govoriti o svoji prihodnosti brez mene, zato se šalim, če bo pripeljal svoj novi zmenek na moj pogreb. Strinjala sva se, da ne sme brskati po Tinderju med mojim pogrebom. Biti tako odkrita o mojem neozdravljivem raku mi je pomagalo, da sem lažje sprejela svojo diagnozo. To pa sem lahko sprejela, ker sem že vse svoje življenje večkrat razmišljala o smrti in sem se pomirila z njo. Nisem se je bala. Da lahko umrem, ko sem še vedno polna življenja, se mi nikoli ni zdelo nepravično. Niti presenečenje. Smrt je vedno bila možna. Nanjo sem želela biti pripravljena, ne glede na to, kdaj bo prišla.''

''Smrt mi je pokazala tudi, da ko živim življenje kot mi je namenjeno živeti, takrat dajem drugim. Ko sem spoznala, da bom slej ko prej umrla, sem bila najbolj zaskrbljena nad tem, ali imam še dovolj življenja pred sabo, da dam temu svetu vse, kar mu lahko dam. Na pratičnem nivoju je to pomenilo, da sem uredila vse papirje - bilo je veliko dela, saj sem morala posodobiti svojo oporoko. Med tem dolgim postopkom sem se spraševala, kako se to uredi, če ljudje umrejo nenadno. Toliko dela je, če umiraš,'' se pošali.

''A dajanje ne pomeni le to. Veliko sem dala družbi preko svojega poklica, ko sem učila, ko sem delala kot prostovoljka in ko sem se vključevala v dobrodelne aktivnosti. A najpomembneje, še naprej dajem sebe - v osebnih odnosih. Predvsem s pozornostjo, sočutjem, prijateljstvom in ljubeznijo. Večkrat moram spomniti svojega fanta, da samo zato, ker sem sedaj bolna, to še ne pomeni, da ne morem kdaj poskrbeti zanj. Ker je ljubosumen na našo mačko, se mu skušam odkupiti z masažo vratu in glave. Rada se nasmehnem neznancem, saj vem, da bodo ta nasmeh podarili naprej. Trudim se, da ne dajem neželenih nasvetov mojima sinovoma, a mi to vedno znova ne uspe. Še vedno se ne oblečeta dovolj toplo. Veliko načinov je, kako lahko dajem. Beseda spodbude, kompliment, eno dejanje prijaznosti in druge majhne stvari. Sedaj želim dajati kolikor je možno, ne samo mojim ljubim, a tudi vsem drugim. Celemu svetu, saj sem ga tako ljubila.''

Tudi dajanje v njej včasih vzbudi občutek žalovanja, saj se zaveda, da bo tudi tega enkrat konec. Zaveda se, da se bo dajanje kmalu spremenilo tudi v sprejemanje, kar bo verjetno zanjo najtežje. ''Naučiti se bom morala, kako prositi za pomoč in kako jo sprejeti. To bo največji izziv zame, saj sem trenutno sama neodvisna negovalka sebe in rada pomagam drugim. Že samo, da drugim zaupam, če so pravilno posodo naložili v pomivalni stroj, je trenutno zame velika težava. A moram se opomniti, da je tudi dajanje drugim priložnosti, da dajejo v resnici prav tako veliko darilo.''

''Zavedam se, da ne more biti obžalovanj, če življenje živiš na ta način. Čeprav nisem pretirano zaskrbljena glede smrti, mi pomaga misel, da bodo nekatere stvari, kjer sem dajala, še vedno živele naprej. In najpomembnejša stvar od teh je tista, ki v resnici nikoli ne umre, in to je ljubezen.''