A spomin na temne dni, ko se je bojevala s hudo motnjo hranjenja, je še živ: ''Ne glede na to, koliko kilogramov sem izgubila, ob pogledu v ogledalo se mi je vedno zdelo, da sem debela kot pujs. V šoli sem izpuščala kosilo, in ko so moji materi leta 2008 diagnosticirali kožnega raka, sem lahko prikrivala svoje težave, saj je bila ves čas na zdravljenju v bolnišnici.'' Čeprav včasih tudi po tri dni skupaj ni pojedla ničesar, se ji ni zdelo, da je z njo kaj narobe. ''Živela sem od črne kave in čaja, kar je naneslo okoli 10 kalorij na dan. Svoje telo sem tako močno izstradala, da nisem mogla več razmišljati normalno,'' se spominja.

Zaradi anoreksije je leta 2009 opustila študij, saj je lahko mislila le še na hrano. ''Nisem se morala skoncentrirati na nič drugega kot na hrano. Moja bolezen mi je popolnoma ušla izpod nadzora in vsak dan sem bila bolj suha. Sčasoma sem dobila službo kot asistentka prodaje v – ironično – prodajalni čokolade, a sem bila ves čas tako šibka, da nisem vedela, koliko bo moje telo še preneslo.''

Leta 2011 je utrpela hudo vnetje ledvic, osebni zdravnik pa jo je opozoril, da je njeno življenje že močno ogroženo. ''Rekel je, da sem tako suha, da lahko čuti vse organe pod mojo kožo in da se bom ubila, če ne bom pričela jesti. Ko sem imela le še 31 kilogramov, sem spoznala, da potrebujem pomoč. Po okrevanju zaradu infekcije ledvic, so me sprejeli v kliniko za motnje hranjenja. Sovražila sem dejstvo, da sem pridobivala dodatne kilograme in da sem mogla jesti, a sem vedela, da drugače ne gre.'' Uživanje hrane v kombinaciji z dnevno skupinsko terapijo je počasi prineslo napredek in štiri mesece kasneje je lahko odšla domov. ''Končno sem si sama lahko pripravljala obroke in na terapije hodila kot zunanji pacient.''

Leto dni kasneje je znova zapadla v začarani krog anoreksije, a v kliniki se je naučila, kako se znova pobrati. ''Imela sem poslabšanje, a terapije so mi dale znanje, kako se znova postaviti na noge. Vsa moja družina, vključno z mojo mlajšo sestro Georgino so bili tako zaskrbljeni za moje zdravje. Ko sem se končno naučila nadzorovati svojo telesno težo in pridobila zdravo postavo, so vsi občutili olajšanje.''

Beth sedaj študira grafično oblikovanje na univerzi Anglia Ruskin University v Cambridgu in se zaveda, da se vsak čas lahko znova spopade z anoreksijo. A sedaj je pripravljena nanjo. ''Zavedam se, da bom z boleznijo živela vse življenje, a sedaj vem, kako se spopasti z njo. Upam, da bodo druga dekleta, ki bodo prebrala mojo zgodbo, dobila upanje, da je vse mogoče doseči. Pomoč je vedno dostopna, čeprav se ti zdi, da si popolnoma sam. Vse bo dobro in motnjo hranjenja se da premagati.''