Po podatkih združenja bolnikov z miastenijo gravis in kongenitalnim miasteničnim sindromom je bila do leta 1934 bolezen neprepoznavna in je večina bolnikov umrla v roku dveh let po postavitvi diagnoze.

Prvi opis MG sega v prvo polovico 17. stoletja, ko je angleški zdravnik dr. Thomas Willis pisal o "ženski, ki je lahko nekaj časa prosto in veliko govorila, vendar pa po določenem času takšnega govorjenja nato več ur ni zmogla spregovoriti niti besede". Šele leta 1930 je postalo jasno, da gre za motnjo proženja mišic, leta 1960 pa so pričeli sumiti, da gre za posledico avtoimunskega stanja. Hipoteza je bila potrjena šele v sredini sedemdesetih let, ko sta dr. J. Patrick in dr. J. Lindstrom odkrila specifična protitelesa proti motorični ploščici. Tako sta uvrstila stanje v družino avtoimunskih bolezni.

Miastenija gravis se pogosteje pojavlja pri mlajših ženskah in starejših moških, vrh incidence je namreč okrog 30. leta starosti pri ženskah in okrog 50. leta pri moških, vendar to ni pravilo, saj se pri obeh spolih lahko pojavi tudi pri katerikoli starosti.  Prizadene lahko katero koli hotno mišico, najpogosteje pa so prizadete tiste, ki nadzirajo gibanje zrkel in vek ter mimiko in požiranje. Pri hudih oblikah bolezni se lahko pojavijo tudi težave z dihalnimi mišicami. Bolezen ni dedna in ni nalezljiva.

Kakšni so simptomi bolezni?

Pojavi se lahko nenadno in prvotnih simptomov pogosto ne povežemo s to boleznijo. V večini primerov se kot prvi simptomi pojavijo šibkost očesnih mišic ter dvojne slike ali težave pri požiranju in nerazločen govor.

Simptomi, ki se pri posameznikih lahko razlikujejo in variirajo:

- Povešenje ene ali obeh očesnih vek,
- zamegljen vid,
- dvojni vid,
- nestabilna, zanašajoča hoja,
- spremembe mimike in govorice,
- težave pri požiranju,
- težave z dihanjem,
- oslabelost moči zgornjih okončin, rok in prstov,
- oslabelost spodnjih okončin,
- oslabelost mišic v vratu.

Med bolezenske znake torej najpogosteje spada mišična oslabelost oz. utrudljivost. Utrudljivost čez dan niha, poslabša pa se v večernih urah. Hkrati se ob počivanju umiri in poslabša pri raznih telesnih dejavnostih. Utrudljivost mišic pa je lahko lokalizirana ali generalizirana. Pogosto pa se s to boleznijo pojavijo še druge avtoimune bolezni, kot so bolezen ščitnice, sistemski lupus eritematozus in revmatoidni artritis.

S čim lahko ublažite bolezenske simptome?

Zdravila za bolezen ni, lajšate lahko le simptome. Vsekakor je priporočljiv zdrav življenjski stil, ki naj vsebuje dieto z veliko vitamini ter manj ogljikovimi hidrati. Poskrbeti je treba tudi za zadosten vnos kalija v telo, vitamina D in kalcija za kosti. Odsvetujemo pa uživanje tekočin, ki vsebujejo kinin, kot je npr. tonik, saj ta lahko poslabša bolezenske znake in simptome. Ravno tako je pomembno, da se čim bolj ozavestite o bolezni ter s tem dodobra spoznate njene morebitne omejitve. Priporočljiva sta tudi počitek in izogibanje stresu ter izpostavljenosti toploti.

Kaj lahko poslabša bolezensko stanje?

Poleg telesne dejavnosti lahko MG poslabšajo tudi pomanjkanje spanja, strah in nenadna jeza, depresija, utrujenost, bolečina, ekstremne temperature okolja, visoka zračna vlaga, zelo vroča hrana in tekočine, alkohol, kinin ali tonic-water, hrana in tekočine, bogate z magnezijem, prenizka vsebnost kalija v krvi, bolezen ščitnice s pomanjkanjem ščitničnih hormonov, insekticidi ter hišna čistila.

Upoštevajoč današnjo moderno terapijo, pa to bolezensko stanje vseeno ne pomeni tako ogrožajoče bolezni in v resnici večina bolnikov lahko kljub bolezni živi kakovostno in tudi doživi svojo pričakovano življenjsko dobo. Če torej opazite, da imate težave z dihanjem, vidom, požiranjem, žvečenjem ali pa se pojavijo težave pri hoji in za to ne najdete nobenega pravega razloga, je čas, da obiščete osebnega zdravnika.