''Eden je bila vedno živahno in razposajeno dekletce,'' o svoji hčerki pove Karen. Kar naenkrat pa se je njeno vedenje spremenilo. Nič več ni veselo tekala in poplesovala po hiši, bila je utrujena in tarnala je, da jo boli glava. ''To se mi je zdelo zelo nenavadno,'' pravi Karen. ''Še nikoli nisem slišala, da bi imel otrok tako hude glavobole. Mislila sem, da so ti značilni samo za odrasle.'' Ko pa je Eden začela še bruhati, jo je prestrašena Karen brez oklevanja odpeljala k zdravniku. A ta ju je odpravil domov, češ da z Eden ni nič hujšega.

Ker zdravniki niso hoteli zapravljati časa, so Eden kmalu za tem, ko so ji postavili diagnozo, odpeljali v operacijsko sobo, kjer so poskušali tumor odstraniti. A operacija ni povsem uspela. Ker so ji začeli možgani med posegom močno krvaveti, kirurgi niso uspeli odstraniti vsega tumorja. Zato je Eden čez nekaj mesecev čakala še ena operacija, v vmesnem času pa so jo zdravili s kemoterapijo. ''Zaradi kemoterapije je začela hitro izgubljati lase. Meni pa se je trgalo srce. A doborodelna organizacija za pomoč otrokom z rakom nama je podarila lasuljo, tako da sva se lažje spopadli z izgubo las,'' pripoveduje Karen. A stranski učinki kemoterapije niso bili njuna glavna skrb. Del tumorja je bil še vedno v dekličinih možganih in vse do druge operacije so njeni starši živeli v agoniji, saj niso vedeli, ali bo zdravnikom v drugo uspelo rakavo tvorbo dokočno odstraniti ali ne. A na srečo se je vse dobro končalo. Druga operacija je uspela in tudi na kemoterapije se je Eden dobro odzvala. Po dveh letih zdravljenja je bolezen končno premagala. ''Za njo je kar nekaj kemoterapij. Zadnjo je imela v začetku tega meseca in zdaj, kot kaže, je vse za nami,'' pravi Karen. ''Nadvse se veselimo leta, ki je pred nami. V primerjavi z lanskim letom bo letošnje zagotovo bolj veselo in srečno!''