65-letna upokojena knjižničarka Jo Livingston ima težave s pomnjenjem obrazov že od majhnih nog. Sprva je mislila, da je to nekaj običajnega. Nekaj, s čimer se spopadajo tudi drugi. A med odraščanjem je ugotovila, da so njene težave nekaj zelo neobičajnega in redkega. Za tako imenovano prozopagnozijo namreč bolehata le približno dva odstotka ljudi, njihovo življenje pa je zaradi težav s prepoznavanjem obrazov vse prej kot preprosto. Jo pravi, da včasih ne prepozna niti lastnih otrok – še posebej, če jih sreča kje zunaj domačega okolja. Tako je nekega dne sedela v parku, ko je k njej prisedla mlada ženska in jo ogovorila. Kar nekaj časa je trajalo, da jo je Jo končno prepoznala – bila je njena hči. ''Če imaš težave pri prepoznavanju obrazov, se počutiš zelo neumno. Ves čas te skrbi, da te bodo imeli ljudje za nevljudnega ali vzvišenega,'' razlaga Jo. ''Včasih se znajdeš v zelo neprijetni situaciji. Spominjam se, da sem enkrat morala na razgovor za službo, in ko je moški, s katerim sem se pogovarjala, odšel iz sobe, in potem nekaj minut pozneje prišel nazaj, sem s pogovorom nadaljevala tam, kjer sem ostala. Mislila sem namreč, da gre za istega človeka, v resnici pa je v sobo vstopila čisto druga oseba. Službe, razumljivo, nisem dobila.''

O prozopagnoziji je za zdaj znanega bolj malo. Gre za selektivno nezmožnost prepoznavanja obrazov oziroma razločevanja med njimi. Osebe s prozopagnozijo so sicer sposobne prepoznati obraz kot obraz, večina jih lahko določi približno starost in spol osebe, nekateri prepoznajo celo čustvo, ki se kaže na obrazu, niso pa bolniki s prozopagnozijo sposobni ugotoviti, kateri določeni osebi ta obraz pripada. Pogosto ne zmorejo prepoznati niti lastnega obraza in tudi ne obrazov svojih bližnjih. Ker pa nimajo splošne okvare spomina, si znane ljudi zapomnijo s pomočjo kakšnih drugih vidnih informacij, na primer s pomočjo stila pričeske, stalnega nakita ali kakšnega drugega modnega dodatka, ki ga nosijo, tudi s pomočjo glasu ali telesne drže …

Kakšnega učinkovitega zdravljenja in zdravil še ne poznajo, tudi vzroki še niso dokočno pojasnjeni. Nekateri raziskovalci pravijo, da je prozopagnozija gensko pogojena bolezen. Spet drugi pa trdijo, da je ta sila neprijetna bolezen posledica manjše možganske okvare. ''Za prepoznavanje in pomnjenje obrazov je pristojen določen del naših možganov in nekateri verjamejo, da je pri bolnikih s prozopagnozijo ta del pomanjšan. A te trditve še niso znanstveno potrjene,'' pojasnjuje profesor psihologije iz pennsylvanske univerze Richard Russell.

Sicer pa se bolniki s prozopagnozijo delijo v dve skupini. Na eni strani so tisti, ki imajo težave s prepoznavanjem in pomnjenjem obrazov, že odkar pomnijo – torej so se njihove težave začele že v otroštvu in nikoli niso razvili prave sposobnosti za prepoznavanje obrazov. Na drugi strani pa so tisti, pri katerih so se težave pojavile šele pozneje, po kakšni bolezni ali poškodbi glave. ''Obstaja cel spekter te bolezni. Od tistih, ki imajo manjše težave in si obraze zapomnijo, vendar zelo bežno, do tistih, ki na fotografijah ne prepoznajo niti sebe,'' razlaga dr. Brad Duchaine z londonskega nevrološkega inštituta.