Treba se je sprejeti
Seveda na začetku tega, kar jo je doletelo, ni sprejela ravno zlahka. "Pri alopeciji je največji problem, da se največkrat pojavi ravno v času, ko postaneš najstnik in je zate na celem svetu najbolj pomembno, kako izgledaš." Za povrh vrstniki marsikdaj niso dovolj razumevajoči. Toda Mateja ni nikoli dovolila, da bi ji kakršno koli draženje prišlo do živega. "Ko pogledam nazaj, se mi zdi, da sem glede na obdobje, v katerem se je to zgodilo, vse skupaj res dobro sprejela in znala pri sebi predelati do te mere, da sem sedaj, kjer sem. Zato sem na nek način tudi ponosna nase, ker vem, da to ni lahka stvar." Danes kot vodja skupine za samopomoč poskuša pri sprejemanju samega sebe pomagati še drugim. Marsikomu se sprijazniti s svojo težavo ni enostavno že zaradi tega, ker je alopecija še vedno slabo poznana, zato se morajo tisti, ki jih prizadene, spoprijemati s toliko več predsodki. "Nekateri svoje težave skrivajo celo pred domačimi in zdi se mi res grozno, da jim kaj takega v življenju predstavlja takšno oviro," zmajuje z glavo.
Mlada mamica predstavlja res dober zgled. Ne le, da se ne skriva za debelo plastjo ličil, odvrgla je celo lasuljo, ki jo je nosila več let, ter se odločila, da se bo svetu pokazala takšna, kakršna je – četudi svet na to morda še ne bi bil povsem pripravljen. "Vsi si želimo biti videti idealni in ko tega ni, to zagotovo predstavlja stres," se pogovarjava, kako izgubo las še posebej tragično doživljajo ženske, saj družba kot ideal lepote postavlja dolge in goste lase, kar pravzaprav ne spravlja v obup le tiste, ki se morajo spoprijeti s tem, da teh sploh nimajo, temveč celo tiste, ki se bojijo, da njihovi niso dovolj lepi. "Meni se zdi smešno, ko mi katera potoži, kako jo je frizerka čudno postrigla," opiše, kako večkrat opaža, da se obremenjujemo z marsičem, kar sploh ne bi smelo predstavljati hude težave. Sama se zaveda, da ji je ravno soočenje z alopecijo pomagalo, da je začutila večjo hvaležnost do vsega, kar ji je pravzaprav življenje prineslo lepega. Kot bi morala biti marsikatera srečna, da sploh ima lase, je sama hvaležna, da ima roke in noge, da vidi in sliši. "Ker sem en del, ki je za druge normalen, izgubila, mi vse ostalo toliko več pomeni," razloži.
'Jezilo me je, da se moram kamuflirati'
Mateja se je odločila, da alopecije ne bo zakrivala, ko je imela komaj 18 let. Takrat je prenehala nositi lasni sistem, četudi je ta dajal vtis povsem naravnih las in nihče ni mogel vedeti, da je v resnici njena glava gola. Odločila se je, da ne bo nosila umetnih trepalnic, da si obrvi ne bo tetovirala. "Jezilo me je, da se moram vsakič, ko grem ven, dobesedno zakamuflirati. In potem sem v določenem trenutku ugotovila, da mi tega pravzaprav ni treba početi in potem sem se počutila veliko bolj svobodno," se spominja. "Na začetku je bilo zapustiti dom brez lasnega sistema kar strašljivo. Ampak dejansko se ni zgodilo nič hudega." Morda se na ulici na njej zaustavi kakšen pogled več, vendar se s tem ne obremenjuje, saj razume, da mimoidoče zanima nekaj, česar morda še niso videli. Sicer pa pravi, da je neumestnih komentarjev malo. Veliko ljudi le zaskrbi, da gre za posledico kakšne bolezni, kot je rak, kar pa Mateje ne užali, temveč samo vsakič znova opomni, da so mnogi prisiljeni prestati preizkušnje, ki so še veliko hujše.
Bori se proti predsodkom
"Z alopecijo se da živeti čisto lepo," polaga na srce. "Jaz sem imela čisto normalno najstništvo, sem poročena, imam otroka. Za nič nisem prikrajšana." Svojega partnerja je spoznala, ko je še nosila lasni sistem, vendar jo je, ko mu je zaupala, da bi se mu raje odrekla, pri tem povsem podprl. "Sama rada gledam romantične filme," mi zaupa. "In ko vidim, da jo ima on kljub marsičemu rad, jokam in sem presrečna za njiju. Potem pa sem se pred kratkim zavedla, da se je to zgodilo tudi meni. On je mene sprejel, kakršna sem. Zanj sem kljub alopeciji lepa. Mogoče mi ta njegova ljubezen zaradi tega pomeni toliko več." Zaveda se namreč, da kljub temu, da je sama s seboj povsem zadovoljna, njen videz zna predstavljati težavo, če se želi denimo zaposliti. "Delodajalci se sprašujejo, kaj ji je, ali je bolna, bo ves čas na bolniški … Če bi bilo treba delati s strankami, se jim to ne zdi mogoče. Zato ženske raje nosijo lasni sistem, da se jim ni treba ukvarjati s predsodki." Ravno da bi te razbila in vsem omogočila, da postane odločitev, ali si bodo nadeli lasuljo ali ne, samo njihova, vedno znova deli svojo zgodbo. Da bi pokazala, da je oseba ista, če ima kopico las ali niti enega.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV