Iskreno o svojih težavah

“Pri osmih, devetih letih so se mi nenadoma začeli pojavljati nenavadni tiki, miganja z glavo, pokanje s prsti in vsiljene misli. Moja mama je v tistem času študirala psihologijo in pri nevrologiji so se ravno učili o Tourettovem sindromu, zato je posumila, da imam tudi jaz to motnjo. Seveda smo vsi doma mislili, da gre spet za eno izmed njenih idej, toda po obisku nevrologa je ta potrdil, da imam očitne znake. Diagnoze mi sicer niso mogli postaviti, saj je bilo potrebnih še veliko preiskav, toda vse je kazalo, da so mamine domneve prave. Z leti so bili tiki vedno pogostejši, pri dvanajstih letih pa sem končno dobil potrditev, da imam Tourettov sindrom,“ je iskreno in brez dlake na jeziku spregovoril danes priden študent Fakultete za šport. Ravno šport je bil tisti, ki mu je v zgodnjih najstniških letih pomagal, da se je soočil s strahovi in simptomi, ki jih motnja prinaša. Adrenalin mu je pognal kri po žilah in priznava, da v zraku, več let je namreč uspešno treniral smučarske skoke, ni imel nikoli težav.

“Ne spomnim se, da bi bil kdaj v življenju resnično sproščen. Ne znam si predstavljati, da bi dve uri mirno sedel na plaži ali gledal film, kaj šele, da bi se učil. Zelo težko se skoncentriram, med učenjem moram vsakih 20 minut nujno vsaj na kratek sprehod, sicer postanem nervozen, po glavi se mi plete nešteto misli. Tudi če sedim s prijateljem na kavi nehote razmišljam o tem, kako piha veter, kaj se dogaja za sosednjo mizo in podobno,“ o svojih težavah še pove Gaj.

Kljub posmehu ni obupal

Zaradi svoje motnje je bil pogosto tarča posmeha, ljudje so ga čudno gledali, se mu na vlaku smejali in kazali s prstom nanj, nekateri so celo mislili, da je na nekih čudnih substancah. “Vsak zasmehujoč pogled, ki je bil usmerjen vame, vsak prst, pokazan name, je bil kot metek v srce. Toda čeprav sem bil večkrat na robu obupa, se nisem vdal. Prišel sem domov, se zjokal v maminem naročju in bilo mi je lažje,“ priznava, hkrati pa odločno poudari, da je bila ravno družina tista, ki ga je držala pokonci, mu nudila vso podporo in ljubezen ter ga vzgojila v odprtega, pozitivnega in dobrosrčnega človeka, ki ne glede na vse sledi svojim sanjam ter hodi po svetu z dvignjeno glavo in nasmehom na obrazu.

Ravno zaradi čudovite osebnosti in nepokvarjenosti so ga sovrstniki in sošolci sprejeli odprtih src, mu vedno stali ob strani ter ga podpirali. “Imam prave in iskrene prijatelje ter čudovito družino. Predvsem mama je tista, ki je imela ključno vlogo pri oblikovanju moje osebnosti in mi je dala največ, je prava borka, zato je moj prvi cilj v življenju poskrbeti zanjo in ji omogočiti življenje, kakršnega si zasluži, hkrati pa želim pomagati vsem, ki jih imam rad,“ odločno še pove Gaj z iskricami v očeh, ki bi ganile še tako kamnito srce. Tudi po tragični izgubi očeta je bil ravno on tisti, ki je poskrbel za vse ter mami dajal podporo v težkih trenutkih.

Samega sebe je našel v glasbi

Glasba je bila sicer v Gajevem življenju že od nekdaj prisotna, prav tako kot šport mu namreč požene adrenalin po žilah, ga sprošča ter izpopolnjuje. Vendar pa glavni namen prijave na X Factor ni bila slava, pač pa je želel le posvetiti pesem pokojnemu očetu, pomagati mami ter širši množici pokazati, da lahko tudi ljudje s Tourettovim sindromom dosegajo svoje cilje in živijo normalno življenje. Toda ne samo da je dokazal, da je pravi borec in glasbenik, ki ima zagotovo tisti faktor X, saj je s skupino prišel med devet najboljših, pač je začutil, ko je prvič stal na velikem odru, da je glasba tista, v čemer je končno našel samega sebe. “Ne znam opisati občutkov, ko stojim na odru, sem kot prerojen, o kakršnih koli tikih pa ni ne duha ne sluha. Ugotovil sem, da se želim z glasbo ukvarjati do konca življenja, želim nastopati, želim biti v središču pozornosti,“ brez sramu priznava. Ravno zato ga je močno prizadelo, ko so s skupino izpadli s tekmovanja, saj je prepričan, da bi lahko še ogromno pokazali. Odlično se ujamejo in so postali pravi prijatelji, predvsem pa mu je hudo, ker se boji, da je razočaral mamo. Sicer pa si sebe v prihodnosti ne predstavlja v službi, kjer bi bil dan dnevu enak, pač pa za duhovni razvoj potrebuje vedno nove izzive, vsekakor pa je prepričan, da bo počel nekaj v zvezi z glasbo in športom.

Želi pomagati

Njegova dobrota pa se kaže tudi v prizadevanju, da bi ustanovili društvo za pomoč osebam s Tourettovim sindromom in obsesivno kompulzivnimi motnjami, za katerega je dal pobudo Gajev zelo dober prijatelj Rok Valenčič. Zdaj le še čakajo zeleno luč, da odprejo vrata. “Namen društva je, da pomagamo ljudem s Tourettovim sindromom, jim dajemo vso podporo ter jih usmerjamo, hkrati pa želimo tudi čim več ljudi ozavestiti, kaj Tourettov sindrom pravzaprav je, saj se o tej motnji pri nas ve izjemno malo. Tako upamo, da ljudje, ko bodo na cesti zagledali človeka s Tourettovim sindromom, ga ne bodo zasmehovali, ga 'kamenjali ali zažgali na grmadi', pač pa ga bodo razumeli in sprejeli medse,“ še pove Gaj. Ko človek začuti njegovo energijo, vidi v njegovih očeh ljubezen do življenja ter brezmejno skromnost in požrtvovalnost, verjame, da bo ta mladenič še premikal gore.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na