Ljudje, okuženi s HPV, večinoma sploh ne vedo, da so okuženi, saj posamezniki ne občutijo posebnih simptomov. HPV-virusi se naselijo v kožo in sluznico in se prenašajo med spolnimi odnosi. Pri večini ljudi okužba s HPV izzveni sama, saj jih telo s pomočjo imunskega sistema premaga v roku enega do dveh let. Tudi okužbe z nevarnejšimi genotipi HPV so lahko prehodne in ni nujno, da se razvijejo v bolezen.

Kljub temu pa se dolgotrajnejša okužba z bolj nevarnimi genotipi HPV lahko sprevrže v bolezen. V približno 5 do 10 odstotkih lahko povzroči predrakave spremembe in raka na materničnem vratu. Med visokorizične genotipe HPV uvrščamo genotip HPV-16 in HPV-18, ki sta odgovorna za nastanek več kot 99 odstotkov primerov raka materničnega vratu, 70–90 odstotkov raka zadnjika in nožnice, 40 odstotkov raka ženskega zunanjega spolovila, 47 odstotkov raka penisa in 25 do 30 odstotkov raka ustnega žrela. Med več kot 200 različnimi vrstami genotipa virusa HPV sta torej HPV-16 in HPV-18 tista, ki se ju zdravniki najbolj bojijo.

Genitalne bradavice

Če se okužimo z nizkorizičnimi genotipi HPV, kjer sta najpogostejša HPV-6 in HPV-11, lahko dobimo trdovratne anogenitalne bradavice. Te niso škodljive in okužba ni nevarna, je pa neprijetna. Bradavice lahko izjemno negativno vplivajo na posameznikovo spolno življenje, počutje in samopodobo, poleg tega se lahko ponavljajo. Tudi njihovo odstranjevanje je neprijetno.

Rak na materničnem vratu – tretji najpogostejši rak pri ženskah med 15. in 44. letom starosti

A če se vrnemo k najbolj rizičnim genotipom HPV, kot sta HPV-16 in HPV-18, ki lahko povzročata raka na materničnem vratu, je treba omeniti tudi, da je rak na materničnem vratu tretji najpogostejši rak pri ženskah med 15. in 44. letom starosti. V Sloveniji vsako leto za rakom na materničnem vratu zboli 119 žensk in umre okoli 50. Če raka odkrijejo pozno, ko se je že razširil po limfnih poteh na bezgavke, je možnost preživetja manjša. Samo okoli 65 % žensk z napredovanim rakom materničnega vratu preživi 5 let po postavitvi diagnoze. V zgodnjih stadijih pa je možnost za ozdravitev velika.

Prav zato je za ženske ključnega pomena, da hodijo na redne ginekološke preglede in se udeležujejo rednega odvzema brisa materničnega vratu, s katerim ginekolog lahko odkrije že blage predstopnje rakavega obolenja in jih ustrezno zdravi, da bi preprečil razvoj raka.

Kako preprečiti okužbo s HPV?

Za preprečevanje okužbe s HPV je ključnega pomena, da smo zvesti svojemu spolnemu partnerju in imamo omejeno število spolnih partnerjev. Prav tako pomembna abstinenca spolnih odnosov z rizičnimi spolnimi partnerji ter pri mladih odlašanje spolnega odnosa do primerne starosti. Ključna je tudi zaščita s kondomom, ki ga je treba uporabljati pravilno in dosledno v kombinaciji z drugimi zaščitnimi sredstvi. Kondom ne prepreči okužbe s HPV, lahko pa zmanjša verjetnost prenosa.

Najučinkovitejša preventivna metoda je cepljenje proti HPV. Ta prepreči nastanek več kot 90 odstotkov genitalnih bradavic in primerov raka materničnega vratu. Cepivo proti HPV je zelo varno, kar dokazujejo številne raziskave na več deset tisoč ljudeh. Do zdaj so razdelili več kot 175 milijonov odmerkov cepiva, pri čemer ni bilo zaznanih nobenih resnih stranskih učinkov. Stranski učinki, ki se v redkih primerih pojavljajo, so večinoma blagi in kratkotrajni, največkrat gre za bolečino na mestu cepljenja, rdečino in povišano telesno temperaturo, ki pa so tudi znak, da se je naš imunski sistem odzval na cepivo. Varnost in učinkovitost cepiva se spremlja tudi pozneje, ko je cepivo že v uporabi. Tako je tudi pri cepivu proti HPV.

Govorice o boleznih, tudi avtizmu, ki naj bi jih povzročala cepiva, niso utemeljene na znanstvenih dokazih – ne avtizma, ne guillain-barrejevega sindroma, ne multiple skleroze ni bilo mogoče povezati s cepljenjem proti HPV. Možnost povezave med avtizmom in cepivi je ena najbolj raziskanih domnevnih povezanosti med medicinskimi posegi in njihovimi posledicami.