Poznamo dve obliki sladkorne bolezni – diabetes tipa 1 in 2

Diabetes tipa 2 se najpogosteje pojavlja pri srednji in starejši generaciji. ''Zanj je značilna trajno povišana raven krvnega sladkorja (hiperglikemija), ki je posledica nezadostnega izločanja inzulina ali njegovega pomanjkljivega delovanja ali obojega,'' je pojasnil doc. dr. Andrej Janež, dr. med., predstojnik Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni Interne klinike Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Pri nekaterih bolnikih je sprva možno diabetes tipa 2 obvladovati s strogo dietno prehrano, redno telesno dejavnostjo in znižanjem prekomerne telesne teže. Takoj po odkritju bolezni so ti ukrepi včasih dovolj učinkoviti za dobro urejenost glukoze v krvi, pri nekaterih pa je treba že takoj začeti tudi z zdravili. Progresiven potek bolezni zahteva vedno bolj intenzivno zdravljenje, sprva z več vrstami tablet, končno pa pri mnogih bolnikih tudi z injekcijami inzulina. ''Glede na to, da imajo diabetiki tipa 2 pogosto več dejavnikov tveganja za srčnožilne zaplete hkrati, poleg zvečane glukoze v krvi tudi zvečan tlak in zvečane maščobe v krvi, je smotrno z ustreznim zdravljenjem nadzorovati vsakega izmed njih. Skupni pristop k odpravljanju naštetih nepravilnosti imenujemo večdejavniško obravnavanje. Zdravljenje zvišanega krvnega tlaka in krvnih maščob pri sladkornem bolniku je doživljenjsko. Izobraževanje je ključno za učinkovito zdravljenje bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 2. Bolnik sam izvaja zdravljenje po nasvetu zdravnika, kar lahko izvaja kakovostno samo z ustreznim razumevanjem bolezni, načinom zdravljenja, ki ga ima, in tudi postopki ambulantne obravnave te kronične bolezni,'' še pove doc. dr. Andrej Janež.

Diabetes tipa 1, ki je precej redkejši, pa se pojavi kadarkoli do 30. leta starosti – lahko že v otroških ali pozneje v najstniških letih. Je avtoimunska bolezen, njena osnova pa je najverjetneje dedna zasnova. Pri tej obliki diabetesa je zdravljenje z inzulinom nujno že od samega začetka bolezni, injekcije inzulina pa je treba jemati vse življenje.

Razlika med obema oblikama sladkorne bolezni je tudi v tem, da se tip 1 praviloma pojavi z burno presnovno sliko, ki se lahko stopnjuje. Kroničnih zapletov običajno ni še kakih pet let po začetku bolezni.Nasprotno pa se sladkorna bolezen tipa 2 pokaže z blago in počasno presnovno simptomatiko, pogosto so prisotni že tudi kronični zapleti. Mnogo bolnikov s tipom 2 je ob odkritju brez simptomov (pri nas približno tri četrtine), ker nimajo glikozurije ali pa je ta premalo obilna, da bi bolniku povzročala težave. Vsi bolniki z moteno toleranco za glukozo so brez simptomov. Druge oblike sladkorne bolezni se kažejo različno, presnovna slika je vselej v skladu s stopnjo presnovne motnje.

Klinično sliko sladkorne bolezni sicer sestavljajo simptomi in znaki, ki nastanejo zaradi presnovne motnje in morda že prisotnih kroničnih zapletov sladkorne bolezni. Prisotnost simptomov in znakov in oziroma resnost klinične slike ob odkritju bolezni sta odvisni od stopnje njene izraženosti in od kroničnih zapletov, ki so lahko že razviti, ko sladkorno bolezen ugotovimo. Oboje je odvisno od tipa sladkorne bolezni.

Precej bolj pogosta je sladkorna bolezen tipa 2

Med bolniki je precej bolj pogosta sladkorna bolezen tipa 2 kot tipa 1 – z njo se spopada približno 90 odstotkov vseh sladkornih bolnikov. Postavitev diagnoze diabetesa tipa 2 je sicer precej preprosta – zdravniki bolezen odkrijejo z meritvijo glukoze v krvi. Test lahko opravijo hitro in poceni, a kljub temu skoraj polovica bolnikov s sladkorno boleznijo ostaja neodkritih in torej brez zdravljenja, ki bi ga potrebovali. Dogaja se, da imajo bolniki s sladkorno boleznijo tipa 2 to bolezen že več let ali desetletje, preden jo odkrijejo, zato jih ima več kot tretjina že vsaj en zaplet v času diagnoze. A smiselno je zgodnje odkrivanje bolezni in čim prejšnje zdravljenje, opozarjajo strokovnjaki.

Diagnoza sladkorne bolezni je potrjena, kadar je glukoza v krvi na tešče 7.0 mmol/l ali več oziroma kadar ob naključem merjenju znaša 11,1 mmol/ l ali več. Preiskavo se naredi pri bolnikih, ki imajo značilne težave zaradi precej visoke koncentracije glukoze v krvi (žeja, obilno odvajanje vode, hujšanje in podobno), ker pa večina bolnikov teh težav nima, pa tudi pri osebah z zvečanim tveganjem zanjo, kot so bolezen v rodbini, debelost, zvečan krvni tlak ali zvečane maščobe v krvi. Pri mejnih vrednostih glukoze na tešče lahko opravijo standardiziran test imenovan oralni glukozni tolerančni test - OGTT.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na