''Bulico sem prvič opazila pred štirimi leti. Šlo je za majhno podkožno bulico z belo glavo na vrhu. Sprva me ni motila in o njej nisem razmišljala. O njej sem razmišljala le zjutraj, ko sem se pogledala v ogledalo in je niti ličila niso več mogla prekriti. Mislila sem, da bo sčasoma izginila, a moj fant Bobby mi jo je vse pogosteje omenjal ter rekel, da moram preveriti, za kaj gre,'' je Jo Irving pojasnila za britanski Mail Online. Tudi, ko je bulica pričela krvaveti, ni bila zaskrbljena. Ko je svojega sina Ryleya avgusta leta 2012 peljala na pregled, je namreč bulico pokazala zdravniku in ta nanjo ni imel večje reakcije, kar jo je pomirilo. ''Zdravnik mi je rekel, naj jo opazujem in če vidim kakšne spremembe ali me bo motila, naj se vrnem. Njegova reakcija nanjo ni bila zaskrbljujoča in mislila sem, da iz muhe delam slona.''

A marca lansko leto je postala bolj zaskrbljena in se naročila na pregled. Splošni zdravnik jo je napotil k specialistu v bolnišnico Clifton Hospital v Lancashiru in takrat je vedela, da gre za nekaj resnega. Ko sem prišla v ordinacijo je zdravnik pogledal bulico in takoj izstrelil, da gre za nevarno razjedo. ''Rekel mi je: 'Ne vem, kakšen je tvoj odnos do solarija, a predlagam, da ga nikoli več ne uporabljaš','' se spominja mlada mamica Jo.

Jo so opravili operacijo, s katero so ji odstranili razjedo, nato pa je potrebovala še presaditev kože. ''Imela sem dve plastični operaciji. Ko sem bila pod lokalno anestezijo, sem lahko čutila, ko so vlekli mojo kožo in občutek je bil grozljiv. Vohala sem zažgano meso in slišala vse, kar so počeli,'' se spominja. Za presaditev kože so uporabili kožo izza njenega ušesa, ki so ji jo odvzeli, v vmesnem času pa je ostala z veliko luknjo na obrazu. ''Pet tednov se je rana na obrazu celila, moje uho pa je bilo popolnoma zatečeno. Področje je bilo tako boleče, da se ga nisem mogla dotakniti.''

A Jo je imela srečo v nesreči, saj je trpela za manj nevarnim tipom kožnega raka in danes jo nanjo spominja le še brazgotina na obrazu. ''Odločila sem se, da bom na situacijo gledala s pozitivne plati. Zame je bilo to prebujenje. Od tedaj nisem niti enkrat več uporabila solarija in ga tudi nikoli več ne bom,'' pripoveduje. Sedaj ob kakršnem koli izpostavljanju soncu uporablja zaščitni faktor 30 ali 50 in popolnoma spremenila odnos do zagorele polti. ''Ko si sedaj ogledam stare fotografije, se sama sebi zdim smešna. Vsi prijatelji so se včasih norčevali iz mene, češ da sem anoreksična, ker sama svoje barve nisem nikoli videla realno. Mislila sem si le, da so vsi nevoščljivi, ker sem tako lepo zagorela.'' A sedaj priznava, da so imeli prav. Njena odvisnost s solarijem je res šla predaleč.

Da njena bolezen ne bi bila zaman, si želi, da bi s svojo zgodbo lahko pomagala drugim, da bi razumeli, kako nevarna je uporaba solarija. ''Ko danes vidim ljudi, ki gredo v solarij, mi postane slabo. Ljudje se ne zavedajo, kakšno škodo si delajo. Tudi sama sem si mislila, da se kaj takega meni ne more zgoditi. A se je!''