A toliko let boja z boleznimi drugih je ni nič bolje pripravilo na spoprijemanje s svojo. Prizna, da je šele, ko se je na smrtni postelji znašla sama, spoznala, kaj je prava skrivnost ozdravljenja in kaj sploh botruje nastanku bolezni. "To je trenutek," pove, "ko ostaneš sam s sabo. Začneš razmišljati o svojem življenju." Ko se srečava na promociji njene knjige, deluje izjemno utrujena. "Za en dan prihitim iz Padove, naslednji dan sem že v operacijski dvorani. Kot bi se ne zgodilo nič," se nasmehne, ko razkrije svoj uničujoč tempo. Na prvi pogled deluje drobna in krhka, vendar je njen glas močan. Ko se začneva pogovarjati, besede iz nje kar vrejo, kot bi si želela v času, ki ga imava na voljo, deliti z mano več, kot je fizično mogoče.

Zakaj ste dali svoji knjigi naslov Rak na duši?

Besedo rak sem uporabila, ker ima zelo udarne in dramatične konotacije. Vendar v knjigi ne govorim toliko o samih terapijah kot o tem, kako pomembno je, da se ljudje ozavestimo. Skozi življenje doživimo veliko najrazličnejših situacij, tudi travm, ki podzavestno vplivajo na nas, na naš karakter, na to, da se pospeši naraven proces pojavljanja bolezni. V knjigi navajam primer zelo dobre prijateljice, ki se je znašla v družinski situaciji, zaradi katere je ves čas čutila mnogo negativnih emocij. Te emocije so se nabirale in nabirale, dokler se niso pretvorile v bolezen. Toda niti ta je ni prepričala, da bi se iz situacije, ki ji je škodila, umaknila. Še naprej je živela v istem okolju z istimi ljudmi, ki so nanjo tako slabo vplivali. Zaradi tega ni mogla ozdraveti. Ozdraveti ni mogla, ker ni ničesar spremenila. Šele ko je bilo prepozno, mi je dejala, da ji je žal, da me ni poslušala že prej. Moja knjiga želi doseči, da se ozavestimo, še preden je prepozno.

Naše misli so energija. Energija, ki se prenaša prek živčevja v možgane, kjer vpliva na izločanje nevropeptidov. To so hormoni, ki delujejo na vse naše organe in celice. Ko razmišljamo o nečem lepem, naš živčni sistem takoj reagira. Počutimo se, kot bi nas oblila toplota. To je reakcija živčevja, ki jo lahko opazimo; četudi vseh reakcij naših organov in celic tako hitro ne moremo opaziti, pa to ne pomeni, da do njih ne pride. Preventivno je torej treba preprečiti zunanje vplive, ki povzročajo slabe simptome.

Mar ni, četudi prepoznamo, kaj moramo spremeniti, to lažje reči kot narediti?

Kot zdravnici mi svojemu pacientu nikoli ni lahko reči, da se mora spremeniti, saj vem, da sprememba zahteva ponovno ovrednotenje prepričanj, ki smo jih pridobivali vse svoje življenje. Razmisliti je treba o vsem, kar nas je naučila okolica. Če dodamo, da je skoraj 95 odstotkov naših reakcij podzavestnih – gre za mehanske reakcije, ki jih ponavljamo dan za dnem, potem vemo, da je celo toliko težje. Toda mogoče se je ozavestiti. Ko smo zaljubljeni, se denimo ozavestimo. Kar naenkrat pričnemo razmišljati o tem, kako se obnašamo, bolj pazimo, kaj delamo. V vsakdanu te refleksije običajno ni in to je ta razlika. Včasih se moramo enostavno vprašati, zakaj se denimo počutimo tako utrujeni, čeprav nismo fizično počeli ničesar. Ne pravim, da je treba vedno spremeniti svojo okolico. Morda je treba spremeniti le svoje doživljanje te okolice, saj je na vsako stvar mogoče gledati tako pozitivno kot negativno.

Je sporočilo vaše knjige tudi, da je ozaveščanje ključen prispevek, ki ga da lahko bolnik k svojemu ozdravljenju?

Pacient lahko aktivira svoj notranji mehanizem ozdravljenja. Ta obstaja. Sto pacientov ima lahko isto bolezen, isto patologijo, isti stadij bolezni, vendar niti pri dveh ne bo razvoj isti. Kaj vpliva na to? Najbolje se bo končalo pri tistih, ki so imeli veliko zaupanje v zdravnika in zdravilo. Med kemoterapijo se denimo odmerja močno zdravilo, ki ima zelo hude stranske učinke. Če bo pacient svojemu zdravniku verjel, da bo prav to zdravilo najbolj učinkovito pobilo vse rakave celice, medtem ko ga bo prejemal in najprej čutil samo stranske učinke, ne pa kakršnega koli izboljšanja, ne bo razmišljal, da najbrž sploh ne deluje. Lahko imamo najboljšega zdravnika in najboljše zdravilo, pa pacient ne bo ozdravel, če ne bo rešil nekih svojih notranjih konfliktov. Telo je izredno izpopolnjena naprava, ki se zna popravljati sama. A le do neke mere. Mi ga moramo pri tem podpirati; podpora pa pomeni razvijanje pozitivnih emocij in izogibanje stvarem, ki nam škodijo.

Ste vse to spoznali skozi svojo izkušnjo bolezni?

Ko sem zbolela, sem se vprašala, zakaj se mi je to zgodilo ravno v tem trenutku mojega življenja. Bolezen je sama po sebi stanje, ki te na nek način osami. To je trenutek, ko ostaneš sam s sabo. Začneš razmišljati o svojem življenju.

Če sem prav razumela, ste, potem ko ste zboleli, začeti preučevati pristope k medicini, ki niso konvencionalni, veliko ste tudi potovali.

Iskala sem novo pot. Poskušala sem najti odgovore na vprašanja, ki so me mučila. Imela sem možnost, da potujem, zato sem potovala. Toda na koncu sem odgovore našla v sami sebi. Po tem, ko sem prepotovala cel svet …

Ste želeli pobegniti?

To je bil beg od sebe. To pogosto počnemo. Ne želimo se zazreti vase. Bi pa rada poudarila, da ne želim promovirati kakršnih koli alternativnih metod, čeprav sem jih preučevala. Ostala sem zagovornik konvencionalne medicine, saj je preizkušena. Preden se začne zdravilo uporabljati, ga leta in leta preizkušajo v različnih laboratorijih. Ne želim dajati vetra šarlatanom. Na žalost se včasih zgodi, da pride trenutek, ko pacientu ne moremo več pomagati. Takrat ga pošljemo domov. In v tem trenutku bi naredil pacient, da bi lahko preživel, kar koli. To izkoristijo različni šarlatani, ki želijo le obogateti. V konvencionalni medicini po drugi strani v tem trenutku zdravniki prenehamo biti zdravniki. Lahko pa smo ljudje, ki pacientu v tem trenutku ponudimo svojo ljubezen.

V svoji knjigi poveste, da ste živeli dokaj razkošno življenje, vendar ste v trenutku, ko ste zboleli, spoznali, da materialne stvari niso najpomembnejše. Kaj je bolj pomembno?

Med težko operacijo leta 1994 sem se znašla v neki posebni dimenziji, kjer ni bilo časa in prostora (Dr. Sršen je takrat za nekaj trenutkov prenehala dihati op. a.). Nisem vedela, kje sem, a sem doživela nekaj posebnega. V tej dimenziji so si sledile slike, nepovezani inserti iz mojega življenja. To je bil trenutek, ko sem po operaciji spoznala, da obstaja nekaj več, nekaj kar ne pripada samo materialnemu življenju. To lahko imenujemo raj ali kakor koli drugače. Zame je to kvantni prostor. Preučevala sem kvantno medicino, ki preučuje energijo v našem telesu. Kaj bi bili mi brez energije? Samo kos mesa. Od takrat vsako jutro nekaj časa posvetim … Nekateri bi to imenovali meditacija, lahko bi rekli, da gre za molitev … Vseeno je, kako to imenujemo. To je trenutek, ko sem jaz sama s sabo in z nečim, kar je večje od mene. To lahko imenujemo bog, lahko ga imenujemo kvantni prostor. Poskušam priti v stik s tem, kar je večje od mene. Potem življenje skušam živeti srčno. Obstaja ta povezanost. Tako povezanost s tem kvantnim prostorom kot povezanost z drugimi živimi bitji. Ozavestiti se moramo, da nismo sami. Da smo pravzaprav skupnost različnih zavesti, ki se stapljajo v eno samo, univerzalno.

Trenutno živimo v svetu, ki ni ravno lep. Velikokrat je precej negativen. Kako v takšnem svetu preprečiti, da bi zboleli? Kako uspeva vam?

Ne vem, če mi uspeva. Trudim se. Ni formule. Ni enega nasveta. Je pa res, da sem začela bolj poslušati potrebe svojega telesa. Po drugi strani si kirurg tega včasih ne more privoščiti. Delo je takšno, da si v operacijski dvorani tudi po dvanajst ur. Ko stopiš ven, ne veš, ali je dan ali je noč. Toda našla sem način, kako to kompenziram. Vzamem si pol dneva samo zase, se odpočijem, delam tisto, kar me veseli. Za novo leto mi ni bil nikakršen problem prepotovati 1500 kilometrov, da sem bila lahko z družbo, v kateri se odločno počutim, tri dni. Čeprav sem morala po teh treh dneh takoj v operacijsko dvorano in sem bila kasneje fizično še bolj utrujena, sem bila psihično polna energije, počutila sem se zelo srečno. Enostavno poskušam torej v življenju najti situacije, ki hranijo dušo. To je prava vrednost. Mi živimo v svetu, kjer so pomembne materialne stvari, toda v trenutku, ko zbolimo, nam ne pomenijo nič. Po svoji življenjski poti moramo torej tako, da se poskušamo čim bolj oddaljiti od vsega, kar na nas vpliva negativno, da v svoje življenje sprejemamo vse, kar na nas deluje pozitivno. To je najboljši način, da ohranjamo svoje zdravje. Ne čakajmo na bolezen, da bi odrasli in se ozavestili.