Lansko leto maja so Solomonu iz Seattla diagnosticirali raka, kar je bil velik šok zanj in za njegovo družino. Njegova mati Leni Lutui je na blogu Love what matters zapisala izkušnjo, ki so jo doživeli. ''Nikoli še nisem doživela tako hudega občutka utesnjenosti kot tisti dan na urgenci, ki mi je življenje spremenil za vedno. Zdravnica, ki je tisto noč delala, je prišla v sobo in mi povedala, da so rentgenska slika, ultrazvok in krvni testi pokazali, da v resnici gre za raka. Opravičila se je, da je to novica, ki jo mora sporočiti in da si želi, da bi bilo drugače.'' Le nekaj ur pred tem je še mislila, da gre lahko le za oteklo vranico, prav zato je bila diagnoza velik šok zajo. ''Srce mi je padlo v želodec in želela sem pasti na kolena in jokati. Imela sem občutek, kot da bi me nekdo boksnil v prsni koš. Rekla sem si, da je moralo priti do napake.''

Leni je pred štirimi leti stala ob strani možu, ki se je boril z rakom možganov, a na to ni bila pripravljena. ''Mislil bi si, da se bom zaradi te izkušnje kaj bolje znašla, a se nisem. Tokrat je šlo za mojega edinega sina in to me je popolnoma potoklo. Spraševala sem boga, kaj Solomon, zakaj gremo znova skozi to.''

Poklicala je svojo sestro in ji povedala novico, skupaj s svojim možem je takoj prišla v bolnišnico. ''Držali smo se za roke in jokali. A v tistem trenutku sem vedela, da se moramo zbrati in da moramo ostati močni za Solomona. Ko sem pomislila, da se mi še isti dan zjutraj, ko sem ga peljala v osebnem zdravniku, ni niti sanjalo, da gre za tako grozno diagnozo, me kar zmrazi po telesu.'' Solomon je na zdravljenju v bolnišnici ostal kar osem mesecev. Kot opisuje njegova mati, se je vse zgodilo tako hitro.

''Opravili so biopsijo, da so odkrili, za kakšen tip raka gre v resnici. To smo izvedeli šele nekaj dni kasneje, ko smo se srečali z ekipo onkologov. Šlo je za demoplastični mali celični tumor. Posedli so nas in nam dali vse informacije. Vse, kar so rekli, da se bo zgodilo, se je zgodilo. Solomon ni razumel, zakaj smo bili tam tako dolgo in ko smo mu povedali, da je bolan, ni razumel, kakšna vrsta bolezni bi ga lahko tako dolgo zadrževala v bolnišnici.''

Zdravljenje se je pričelo 11. maja 2018. ''Tega dne se spominjam kot včeraj. Prišla je vsa družina in s seboj smo prinesli puzle, pobarvanke in celo prenosni radio, da se je počutil bolj kot doma in ne kot v bolnišnici. Ko je prišla sestra, da mu je namestila aparat za kemoterapijo, smo se vsi ustavili in se spogledali. Zdelo se je, kot da so kemoterapijo vbrizgali tudi v naš krvni obtok. Takrat Solomon ni bil velik oboževalec Michaela Jacksona, poslušal je Justina Biberja in prosil mojo sestro, naj mu predvaja pesem 'Never say never'. Ko je zaslišal glasbo, je pričel premikati svoje telo po glasbi med tem ko je barval pobarvanko. Zaplesali smo z njim in skoraj pozabili na kemoterapijo.''

Kemoterapija je imela hude stranske učinke in je bila izjemno naporna. ''Moj hiperaktivni 4-letnik se je spremenil v majhnega dečka, ki ga nisem poznala. Izgubil je vso energijo. Ni mi mogel več odgovoriti niti na moja preprosta vprašanja. Sredi noči se je zbujal zaradi slabosti in bruhal vso hrano, ki jo je preko cevke dobival v želodec. Vse, kar so nam rekli, da se bo zgodilo, se je dogajalo.''

Proti koncu zdravljenja je znova postalo težko, saj so ga morali večkrat odpeljati na urgenco. Leni se je že navadila, da vse praznike preživlja v bolnišnici. Pred kratkim pa je mali Solomon zaključil zdravljenje s kemoterapijo in tega nadvse razveselil. Konec zdravljenja je proslavil z zmagovitim plesom na pesem Michaela Jacksona. ''Vedno je ohranjal svoj pozitiven duh. Vsakič, ko si mu rekel, naj pleše, je z veseljem zaplesal. Kot bi se v tistem trenutku svet nekoliko zaustavil in se nam v tistem trenutku ni bilo treba obremenjevati s tem, da se bori za svoje življenje. Ko je tako zaplesal, si ne bi mislil, da je bil to tako bolan otrok, ki se je ravno preobrazil v majhno plesočo napravo.''