Vsi si želimo pozno starost doseči čim bolj čili, aktivni in samostojni. Velika ovira na tej poti je demenca, ki pravzaprav ni bolezen, temveč ime za sindrom oziroma skupek težav, ki se lahko začnejo pojavljati po približno šestdesetem letu starosti, le redko prej.

Bolniki najprej čedalje pogosteje pozabljajo in se ne morejo spomniti, pa če se še tako trudijo, nato se sčasoma tudi čedalje težje zberejo, organizirajo in osredotočijo. V tem času lahko navzven delujejo povsem normalno, morda celo še vedno hodijo v službo, le sami pri sebi opažajo, da se je nekaj spremenilo. Ko simptomi napredujejo, imajo čedalje več težav pri branju, pisanju in govorjenju ter tudi pri odzivanju na najbolj običajne življenjske izzive (denimo, da se na štedilniku žge hrana). Zgubijo se lahko v domačem kraju ter odtavajo od doma. Ko je demenca že huda, ne morejo več skrbeti zase. Pozabijo celo, kako si umiti zobe ali se počesati. Asist. Milica G. Kramberger, dr. med., specialistka nevrologije in vodja Centra za kognitivne motnje na Kliničnem oddelku za bolezni živčevja Nevrološke klinike UKC Ljubljana, svetuje, da zdravniško pomoč poiščemo že, ko čutimo, da smo čedalje bolj pozabljivi. Vsi se kdaj česa ne spomnimo, je pa to znak za alarm, ko se začne ponavljati dan za dnem.

V približno 20 odstotkih primerov je mogoče demenco povsem pozdraviti; to pa zato, ker so njeni simptomi posledica ozdravljivih bolezni, kot so težave z ledvicami ali ščitnico, depresija, benigni tumor ali pomanjkanje vitaminov. V preostalih primerih njeni simptomi pomenijo razvoj nevrodegenerativnih bolezni, najpogosteje Alzheimerjeve demence, ki žal ni ozdravljiva, lahko pa njeno napredovanje strokovnjaki z ustreznimi zdravili občutno upočasnijo, če je le odkrita pravočasno.

S preiskavo, ki jo že več kot pol leta rutinsko opravljajo tudi na ljubljanski Nevrološki kliniki, lahko s pregledom možganske tekočine ugotovijo, koliko je nekdo nagnjen k temu, da bo razvil Alzheimerjevo demenco, že pri ljudeh, ki imajo še zelo malo težav. Tako lahko bolezen začnejo zdraviti takoj, ko je to sploh mogoče, zaradi česar je učinek zdravil večji ter traja dlje časa. Kot razlaga dr. Krambergerjeva je osnovna ideja pomoči trenutno: “Da se bolnika čim prej napoti po pomoč, da se ugotovi, ali ima demenco, da se ugotovi, katero demenco ima, in da se jo začne čim prej zdraviti. V Sloveniji imamo na razpolago vsa zdravila, ki so na voljo tudi drugod po svetu. Toda ta zdravila so učinkovita le v začetnem obdobju demence, v tisti zmerno težki fazi; ko je bolezen že bolj napredovala, pa na žalost nimajo več učinka. Učinek teh zdravil je namreč, da je napredovanje, slabšanje bolezni malo počasnejše. Za uspeh vzamemo, da je stanje več mesecev stabilno.“

Žal ni mogoče, da bi bolnik po jemanju zdravil postal tak, kot je bil, preden je demenca sploh nastopila. “Ne pomagajo pa samo zdravila, ampak tudi to, da smo takrat, ko smo domnevno še zdravi, čim bolj fizično in umsko aktivni,“ dodaja zdravnica ter svetuje, da se družina z bolnikom čim več pogovarja in ga pogosto pelje med ljudi, saj se bodo tako možgani, ki še niso preveč bolni, krepili in ostajali aktivni, kar bo prav tako zaviralo napredovanje bolezni. Ni pa takšen pristop primeren, če je škoda že prevelika. Hudo dementna oseba potrebuje mir, predvidljivost in domačnost.