To napačno prepričanje zelo verjetno izvira še iz časa Freuda, ki je uporabljal svojo znamenito zofo, na kateri so njegovi klienti ležali in pripovedovali svoje sanje. Resnica je zelo daleč od tega. Zahtevnost in trajanje terapije sta seveda odvisni od težave in travm klienta, pa tudi terapevtskega pristopa, a v vsakem primeru zahteva veliko angažiranosti na obeh straneh. Na eni strani je to terapevt, ki mora biti močno osredotočen na vse, kar čuti ob klientu, na drugi strani pa klient in njegova motivacija oz. želja po spremembi. Terapija pomeni vrednotenje, naslavljanje, iskanje temeljnega afekta, delo na transferu in kontratransferu, iskanje nezavednih vzorcev in prepričanj in še mnogo več. Seveda je treba poudariti, da je precej odvisno od vrste terapije.

♦ Terapevt vedno reši vse zakonske težave

Velikokrat na partnersko terapijo pridejo pari, kjer eden od parterjev ne izkazuje nobenega interesa po obisku in si želi zvezo končati. Druga polovica pa pričakuje, da bo prav terapevt razrešil vse njune težave. Žal se to ne zgodi. Partnerska terapija zahteva angažiranost obeh partnerjev, ki si želita rešiti odnos. Če eden od partnerjev drugega prisili v terapijo, ta skoraj zagotovo ne bo uspešna. Terapevt ni čarovnik, ki bi razrešil vse težave tega sveta, pač pa strokovnjak svojega področja, ki pomaga tistim, ki si pomoči želijo.

♦ Terapevti dajejo najboljše nasvete

Terapija ni namenjena deljenju nasvetov, pač pa pomagati klientu, da sam najde rešitve. Gre za pomoč pri razvijanju veščin, ki jih klient potrebuje pri reševanju težave. Marsikdo si želi konkretnih odgovorov in navodil, kaj naj stori, kako naj se vede … A dejstvo je, da ima vsak posameznik odgovore že v sebi. Terapevt pa je tisti, ki jih pomaga najti. Včasih je za to treba malce pobrskati po preteklosti, prebuditi kakšno zatrto čustvo, izjokati solze, se razjeziti ... Takrat se navadno izrišejo odgovori sami.

♦ Terapija je namenjena duševno bolnim

Nikakor. Resne duševne težave navadno spadajo k psihiatrični obravnavi oz. je za resnejše duševne motnje namenjeno medikamentozno zdravljenje. Včasih se lahko način zdravljenja tudi kombinira – torej psihoterapija v kombinaciji s predpisanimi zdravili. Terapija pa je namenjena vsem posameznikom, ki se v življenju soočajo s težavami na področju partnerskih odnosov, težavnimi odnosi na delovnem mestu, konflikti v družini, slabo samopodobo ... Pogoste so tudi fobije, tesnobe, panični napadi ali pa nenadni življenjski dogodki, kot so izguba ljubljene osebe, službe, prijateljev … Marsikdo se terapije udeleži tudi zaradi želje po osebnostni rasti in delu na sebi. Skratka – namenjena je vsem, ki si želijo narediti nekaj zase in povečati kakovost življenja.

♦ Terapevtu ni treba povedati vsega, določene teme si želim ohraniti zase

Dober in sočuten terapevt ve, kdaj so določene teme za klienta ’prenevarne’, da o njih lahko spregovori. Zato bo z njimi počakal oz. bo pustil, da bo za klienta odnos predstavljal toliko varnosti, da bo o njih sam spregovoril, ko bo pripravljen. Nikakor pa ne gre pričakovati napredka, če klient zadržuje določene vsebine zase oz. meni, da so preveč osebne. Terapija je namenjena prav temu – da se klient počuti dovolj varnega, da lahko razkrije vse delčke sebe in svoje preteklosti. Brez tega terapija težko doseže svoj namen.