Dr. David S. Rosen, strokovnjak za motnje hranjenja z Univerze v Michiganu, pravi, da so kriteriji za diagnosticiranje motenj hranjenja zelo strogi in togi. Tako ima na primer po teh kriterijih anoreksijo manj kot en odstotek populacije, z bulimijo pa se spopadata en oziroma dva odstotka ljudi. A v resnici so anoreksija, bulimija in druge motnje hranjenja veliko pogostejša težava, trdi dr. Rosen, le da zaradi strogih kriterijev težave niso uradno diagnosticirane kot motnje hranjenja, a zato niso nič manj problematične in celo nevarne. Številni imajo namreč napačen, nezdrav odnos do hrane in do svojega telesa, njihova stanja zelo spominjajo na anoreksijo ali bulimijo, zato prav tako potrebujejo pomoč.

2. Za motnjami hranjenja trpijo mlade ženske

Če je še pred kratkim veljajo prepričanje, da se z anoreksijo, bulimijo in drugimi motnjami hranjenja spopadajo večinoma mlajše ženske, ki pogosto prihajajo iz bogatih družin in si nadvse želijo uspeti, to danes nikakor ne velja več. Za motnjami hranjenja namreč zbolevajo tako mlajše kot starejše ženske, ne glede na to, ali so bogate ali revne, visoko ali nizko izobražene, ali imajo uspešno poklicno kariero ali so brezposelne. Poleg tega ima te težave tudi vedno več moških in ljudi v zrelih letih. Skratka, motnje hranjenja ne izbirajo.

3. Na anoreksijo kažeta ekstremna suhost in stradanje

Res je, da sta izmed najbolj očitnih znakov anoreksije zelo nizka telesna teža in stradanje, a to še zdaleč nista edina pokazatelja. Kajti tudi oseba, ki je bila še pred nekaj časa močno pretežka, zdaj pa ima za svojo velikost normalno telesno težo, je lahko v resnici anoreksična, kajti pri anoreksiji gre za nerealne predstave o sebi in svojem telesu oziroma za zmotno dojemanje samega sebe. Ljudje z anoreksijo se vidijo ali počutijo debelejše, kot v resnici so, zato odklanjajo hrano ali jo močno zreducirajo. Tako lahko tudi nekdo, ki še vedno je, a le veliko manj ali manj kalorično kot nekoč (na primer je skorajda samo sadje in zelenjavo), trpi za nečim, kar je podobno anoreksiji. Znakov, ki kažejo na težave, je torej več in jih nikakor ne gre metati v isti koš.

4. Na bulimijo kaže bruhanje po obrokih

Dr. Rosen opozarja, da tudi bruhanje še zdaleč ni edini pokazatelj bulimije. Zmotno oziroma preveč posplošeno je prepričanje, da se bulimijo prepozna le po namernem bruhanju po obrokih, kajti težave se lahko kažejo tudi drugače – na primer s pretirano telovadbo, ki običajno sledi pravkar zaužiti hrani, ali z jemanjem odvajal. Na ta način dobi namreč oseba občutek nadzora nad svojim telesom in nad zaužitimi kalorijami. S pretirano telovadbo, odvajali ali bruhanjem skuša bulimična oseba izničiti pravkar zaužite kalorije, saj se boji, da se bo zredila, še razlaga dr. Rosen.

5. Diete niso problematične, če ne uidejo izpod nadzora

To nikakor ne drži, pravi dr. Rosen, kajti to, da je oseba skorajda stalno na takšni ali drugačni dieti, je znak, da se z njo nekaj dogaja in da bi lahko kdaj v prihodnosti morda razvila celo katero od motenj hranjenja. Za vzdrževanje stalne telesne teže ali za hujšanje, če je oseba prekomerno težka in mora iz zdravstvenih razlogov shujšati, je namreč veliko bolj kot ekstremne diete primerna zdrava, uravnotežena prehrana, kjer posameznik je petkrat na dan po malo in zdravo ter neredilno. Seveda pa je temu treba dodati še redno telesno aktivnost, ki bo pripomogla tako k dobremu fizičnemu kot psihičnemu počutju.

6. Motnje hranjenja so nevarne, a ne smrtne

Zaradi motenj hranjenja se lahko pojavijo številne resne zdravstvene težave – oseba lahko neha rasti, dekleta izgubijo menstruacijo in lahko ostanejo celo neplodne, stalno bruhanje lahko vodi v nevarne rane in razjede želodca, stradanje pa v odpovedi ledvic, jeter, srca … Motnje hranjenja so torej lahko še kako nevarne in lahko vodijo celo v smrt. Dr. David S. Rosen pravi, da statistike kažejo, da umre od pet do deset odstotkov ljudi z motnjami hranjenja. Nekateri umrejo zaradi odpovedi organov ali drugih zdravstvenih zapletov, nekateri naredijo samomor.

7. Motnjam hranjenja se lahko zoperstavimo sami

Ker je za motnje hranjenja pogosto krivo kaj drugega, na primer kakšna travma, težave s samopodobo, psihična motnja, potrebujejo tisti, ki se spopadajo z njimi, strokovno pomoč in predvsem ustrezno zdravljenje, da bodo enkrat za vselej premagali tako motnje hranjenja kot vzroke zanje. Ker gre za zapletene procese v posamezniku, jim načeloma ne moremo biti kos sami. Zato zamisel, da bi to, da ima nekdo težave z motnjami hranjenja, zadržali v družini in družinskemu članu pomagali sami, velikokrat ni dobra ideja. Veliko bolje je, da se obrnete na strokovnjake za motnje hranjenja, psihologe, psihoterapevte, ki bodo znali takšni osebi primerno pomagati.