Gre za eno najdlje trajajočih študij, ki preučuje odrasla življenja. Najprej so bili vanjo vključeni le študentje univerze Harvard, ki takrat še ni sprejemala žensk. V sedemdesetih letih so v študijo vključili 456 mladih iz ene najrevnejših sosesk mesta Boston. Preučevati so začeli tudi vse otroke udeležencev ter v študijo vključili ženske.

Raziskovalci so zbrali res veliko podatkov. Intervjuvali so družine, iz katerih so udeleženci izhajali ter kasneje v študijo vključili družine, ki so si jih ustvarili. Snemali so jih v družinskem okolju ter imeli dostop do vseh njihovih zdravstvenih kartotek. Snemali so njihove možgane in preučevali njihovo kri.

Profesor psihiatrije na harvardski medicinski fakulteti Robert Waldinger je že četrti vodja študije in na srce polaga, da je v toliko letih postalo precej jasno, da ljudi ne osrečuje denar, delo in slava. Kaj pa jih osrečuje in posledično ohranja bolj zdrave? Kam bi morali usmerjati čas in energijo?

Pomembna je bila kvaliteta odnosov. Niti slučajno ni bilo vedno vse rožnato, opozarja Waldinger. Toda če so ljudje imeli občutek, da se lahko zanesejo na ljudi okrog sebe, so bili mirni. Tudi ko so v starosti poročali o fizični bolečini, so v nasprotju s tistimi, ki niso imeli dobrih odnosov, še vedno poročali, da je njihovo razpoloženje isto. Še vedno so se počutili srečni. Četudi so trpeli fizično, niso trpeli čustveno in mentalno.

Pokazalo se je, da dobri odnosi ohranjajo zdravje tako telesa kot možganov. Tisti, ki so imeli dobre odnose, so dlje ohranili dober spomin.

Lahko bi rekli, da nam to, da so odnosi najpomembnejši, lahko pove že zdrava kmečka pamet. A kljub temu se ljudje bolj kot za dobrimi odnosi pehamo za materialnimi stvarmi in uspehom v službi.